2. postna nedelja

VELIČINA ONOSTRANSTVA
 

Bog ne kliče le v duhovne poklice, ampak najprej vsakomur podari življenje in mu nato poveri poslanstvo. Zato nihče na svetu ni odveč, vsak je rojen pravi čas in na pravem kraju, s posebno nalogo, ki jo lahko izpelje samo on. Da bomo lahko odkrili svojo vlogo, je treba imeti čas zase in razmišljati o svojem življenju in o izkoriščanju talentov, ki smo jih prejeli. Nič ni samoumevno, zato se moramo vsak dan znova odločati in opredeljevati za Boga, ali proti njemu. Človek je poklican za večno življenje. To zemeljsko življenje je samo prehodno. O tem nam govori dogodek Jezusovega spremenjenja na gori, ko je izbranim apostolom na nek način pričaral predokus večnosti. Pot v večnost poteka po poti križa, ki ni znamenje prekletstva in obupa, ampak znamenje upanja. Da bomo sposobni hoditi po tej poti, moramo biti zazrti v Kristusov obraz. Samo kdor gleda pred seboj odrešenika, bo varno romal proti večnosti. Bog vedno kliče, kot nekoč, tudi danes.

»Pojdi iz svoje dežele!« je Gospod naročil Abrahamu. (1 Mz 12,1-4) Kaj bi naredili, če bi nas Bog postavil pred podobno preizkušnjo, pred katero je bil Abraham? Bog je zahteval od njega, naj zapusti bogato pokrajino, kjer je imel vsega v izobilju in gre v neznano. Abraham se ni obotavljal: poslušal je Gospodov glas in šel.. Tak je človek vere: tudi če jasno ne vidi prihodnosti, vseeno tvega in gre, ker zaupa Gospodu. Podobno kot Abrahamu Gospod naroča vsakemu izmed nas: »Zapusti svoj svet ugodja in pojdi v svet. Ljudem, ki jih boš srečal govori, kako jih nima Bog rad!« Bog ima samo nas na razpolago, da lahko naredi kaj dobrega.

Kakšen je poklic kristjana? Pavel je Timoteja opominjal, da smo poklicani k svetosti, k polnemu življenju in srečni večnosti, kar pomeni, da se Bog veseli srečanja z nami. (2 Tim 1,8-10) Evangelij ni kakšna koli novica, ampak vesela novica o odrešenju. Za to novico je treba tudi kaj pretrpeti, sprejeti kakšne žrtve in odpovedi. Samo na tak način bomo pokazali, da smo resni pri širjenju Božjega kraljestva in nas lahko Bog sprejme za svoje sodelavce. Pri vsem pa se ne smemo zanašati le na svoja dela, ampak moramo poglabljati vero, upanje in ljubezen do Jezusa Kristusa, kajti le on nas rešuje.

Koga ne zanima, kaj nas čaka po smrti? Vsakdo bi rad pokukal v prihodnost in tako je Jezus izbranim učencem vsaj za kratek trenutek dal priložnost, da so se zazrli v večnost. To je storil z enim samim namenom: da ne bi obupali, ko bo prišel veliki petek in čas preganjanja. Na gori Tabor se je Jezus pred učenci spremenil in videli so ga v vsem sijaju. Še več: čutili so ugodje, ki si ga človek lahko samo želi. Zato bi najraje kar ostali v tem veličastnem trenutku, ko so zrli drug svet, drugačno lepoto in milino, ki je ta svet ne pozna. Vidijo pa tudi Mojzesa in Elija, kar še jasneje pokaže, da se življenje ne uniči, ampak spremeni v mnogo boljšo obliko. Peter izrazi željo, da bi se utaborili, da bi ostali v tem čudovitem gledanju Božjega veličastva. V to dogajanje vstopi nebeški Oče, ki enako kot pri Jezusovem krstu izreče besede: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« S tem je želel povedati pričujočim učencem, da jih vse to čaka, samo poslušati morajo Jezusa in se ravnati po njegovem nauku. Iste besede polaga tudi nam na srce. Čeprav mi ne vidimo skrivnosti onostranstva, nas čaka zrenje Boga in njegove lepote, a hoditi moramo za Jezusom, ki je Pot, Resnica in Življenje ter se ravnati po njegovih besedah in dejanjih. Naša večnost je odvisna od sedanjega trenutka. Sedaj moramo pokazati, da kljub težavam in različnim nevarnostim ostajamo močni, ker vemo, kdo je naš odrešenik in kam nas vodi. Vodi nas k popolni sreči v onostranstvu. Toda za to srečo je potrebno naše sodelovanje, predvsem dejavna vera opremljena z deli ljubezni do bližnjega.