3. postna nedelja

Tej ženski iz Samarije se prvič v življenju približa božja milost in pomoč oz. ona se sreča z edinim, pravim, vsemogočnim Odrešenikom vseh ljudi in ga takoj začuti, spozna, odkrije. Potem ga celo drugim oznanja, postane misijonarka, tista, ki pričuje za Jezusa. Prvič v življenju resnično sreča in doživi Boga. To se ji še do sedaj ni zgodilo. Beseda ŽIVA VODA pomeni SVETI DUH, MOČ IN LJUBEZEN ŽIVEGA BOGA za pravo, dobro, srečno življenje. Jezus tej ženski želi pomagati. Ona živi zelo težko, zmedeno, nesmiselno… življenje v temi. Menjava moške, to je že njen šesti. Zelo je izgubljena in tava v življenju. Njeno srce hrepeni in vedno znova nekaj išče. Z nikomer in ničemer ni zadovoljna. V njej je kar naprej nezadovoljstvo. To nezadovoljstvo, vedno ponovno razočaranje, nesreča, žalost, potrtost, sitnost, naveličanost je vedno v človeku, ki živi sam, brez Boga. Vsak od nas vedno hrepeni po nečem. Teh hrepenenj in te duhovne žeje je zelo veliko in to je močno. Mnogi kopičijo bogastvo, denar, imetje… in njihova domišljija jih vedno znova goljufa in jim laže, da bodo srečnejši, če bodo imeli še več. To pehanje za bogastvom, užitki... je kot instant, kot nek nadomestek Sv. Duha, božje moči in milosti, božje ljubezni, miru….Vemo, da ravno bogati ljudje, filmske, glasbene zvezde živijo strahotno žalostno, nesmiselno, obupno, zmedeno življenje. Dnevno beremo po časopisih: ta zvezda se ločuje, oni se na sodišču toži, ta je kronični alkoholik, ona je postala odvisna od droge in tega je v ljudeh polno. 

Naše srce je žejno življenja in sreče, ker nam ga je takšnega ustvaril Bog in v njega položil to hrepenenje po Njem. V sebi ima človek vgrajeno avtomatsko željo po Bogu. To ima vsak od nas. In v tej žeji po Bogu, si danes veliko ljudi jemlje neke druge stvari, ki ne pomagajo, ampak škodujejo. Nekdo, ki je žejen, ne pije vode ali druge zdrave pijače, ampak nap. vzame tableto, cigareto, drogo… Nadomestkov za božjo ljubezen, za resnico življenja, za Sv. Duha, za božji mir, božje odpuščanje, zdravljenje, za božjo pomoč, ni. Kdor se ni srečal z Bogom, ga ni sprejel in ne veruje, ta je vedno živčni iskalec, ki preizkuša vse, kar mu pride pod roko.

Drugi predsednik Slovenije, + Janez Drnovšek je bil en tak primer. Zanimivo, da je tako močno, celo pred očmi javnosti na zadnje iskal smisel življenja. Njegova duša in srce sta v njem iskala Boga. Najprej je iskal v Indiji, med indijanci v Južni Ameriki, pri različnih zdravilcih in drugih duhovnih mešetarjih in nazadnje vedno bolj blizu v krščanski veri. Sam nadškof mu je podaril Sveto pismo, ki ga je, kot je sam povedal, zelo veliko prebiral. V Sloveniji je obiskal vse samostane bratov sv. Frančiška Asiškega – kapucine, ki živijo ravno to odžejanost, polnost življenja v Bogu, v uboštvu-brez vsega. Ničesar ne potrebujejo, ker imajo vse. Bog je najpomembnejši, ker človeka napolnjuje, umirja in osrečuje. Zato se je s temi redovniki, ki imajo še vedno veliko mladih, ki se jim pridružujejo, hotel srečevati, pogovarjati, spoznavati in odkrivati Boga. V Vipavskem križu je bil cel mesec na duhovnih vajah v razmišljanju Svetega pisma in molitvi in spremljal ga je + p. Andrej Božič, ki je bil eksorcist. Te stvari seveda niso prišle v naše medije, ki načrtno ne marajo Boga. Je pa zelo zanimivo, da sam predsednik države ob koncu svojega življenja spozna in sreča pravega in živega Boga. Pri 57 letih življenjskega iskanja smisla mu uspe odkriti resnico, da je Jezus resnični in pravi Odrešenik, ki nam je odprl pot k našemu Očetu, ki nas brezmejno ljubi in nas v Jezusu vabi k sebi, da bi nam lahko podaril svojo moč, mir in srečo.