31. nedelja med letom

Mr 12, 28-34 - Katera zapoved je največja ?

Vernemu Izraelcu je bila največja skrb ta, da bi vse svoje življenje uredil po božji volji. Vsako dejanje naj bi bilo Bogu všeč. Za pravo vrednotenje boguvšečnosti dejanja mu ni pomagal samo Mojzesov zakon, ampak tudi številni predpisi, ki so se sčasoma oblikovali. Ponosen je bil na to, da je od Boga prejel največje število zakonov, kar 613.
Toda, ali je v odnosu do Boga najpomembnejša kvantiteta? Je sploh možno približati se Bogu s pravniško mentaliteto? Kaj je tisto, kar mora navdihovati vso prakso, vso pokorščino in vsako službo, še bolj pa službo Bogu?

Vera ni samo izpolnjevanje predpisov, saj Bogu naša dejanja, se pravi dela naših rok, niso všeč, če je srce daleč od njega.
Razumljivo je, da želijo zunanji predpisi dati človeku trdnost in gotovost. Toda osvobajajoča trdnost prihaja od znotraj: iz tiste prave globinske usmeritve, iz katere potem človek ureja svoje delovanje. Tako vse zakone in predpise razume kot izraz "edine postave", od katere "ni nobena večja": "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem in vso močjo, svojega bližnjega pa kakor samega sebe." 

Srčika vere je za Jezusa torej zunaj sistema predpisov. Medtem ko so se pismouki vrteli znotraj sistema zakonov, jim je pokazal Jezus vlogo usmeritve v Boga, od česar ni nič večjega. Poudaril je zakon, ki je več kot zakon-predpis : človek naj bo naravnan na Boga in sočloveka z vsem svojim bitjem, z vsemi svojimi močmi. Iz te naravnanosti pa naj presoja vse drugo.
Kakor je postavljen zakon v naravi, kot pravi psalmist v 148. psalmu, po katerem hvalijo Gospoda "velike morske živali in vse globine morja, ogenj in toča, sneg in megla, viharni veter . . ., gore in vsi griči, sadno drevje in vse cedre, zveri in živina, laznina in krilate ptice . . .", tako naj tudi človek hvali Gospoda z vsemi močmi svojega srca. Kakor se majhna kapljica vode razbohoti v čudovito lepe oblike kristala, kakor se lastovka vsako leto znova poda na daljno pot ter poišče sonce in toploto, tako se tudi človek, zvest gonu svojega duha, lahko uresniči le takrat, ko usmeri vse svoje energije v vse življenje ljubečega Boga in z enako dobrohotnostjo sprejme svojega bližnjega; ko sprejemajoč Očeta sprejme slehernega človeka kot brata ali sestro in tako spričuje, da "ni daleč od božjega kraljestva".

Kako daleč je od nas božje kraljestvo?
Učitelj je vprašal učence, kako bi lahko prepoznali, kdaj se je končala noč in se je začel dan.
Nekdo je rekel: "Ko vidiš v daljavi žival in lahko spoznaš, ali je krava ali konj."
"Ne," je rekel učitelj.
"Ko vidiš v daljavi drevo in lahko rečeš, ali je palma ali mangovec."
"Spet narobe," je rekel učitelj. "Torej kako?" so vprašali učenci.
"Ko pogledaš v obraz kateregakoli moškega in prepoznaš brata v njem; ko pogledaš v obraz katerekoli ženske in prepoznaš v njej sestro.
Če tega ne moreš narediti - ne glede na to, kateri sončni čas je - je še noč."

Kot kristjani živimo torej izpostavljeni istim skušnjavam, pred katerimi je Jezus svaril pismouke: ob vseh zakonih in žgalnih daritvah je prva ljubezen. Kot pobožni Judje imamo tudi mi cerkvene zakone, katekizme in moralke; morda smo celo natančni in vljudni izvrševalci, katerim nima nihče ničesar očitati. Toda, ali je v nas tudi tista dinamična moč krščanstva, ki daje vedrino, zaupanje in toplino, ki spreminja temne noči medsebojnih odnosov v nov dan; ki stori, da tudi nam pride "božje kraljestvo" vsaj za korak bliže?