32. nedelja med letom

V današnji Božji besedi nastopata dve vdovi. V prvem berilu je predstavljena vdova, ki je v hudi lakoti preživela preroka Elija. Ta jo je srečal pred mestnimi vrati in zaklical, naj mu prinese malo vode. Ko je šla, da bi prinesla, pa je še zaklical, naj mu prinese še malo kruha. Čeprav je imela samo peščico moke, je verjela  Elijevim besedam, da »moka v loncu ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo«. In to se je dogajalo dolgo časa. Bog je nagradil njeno vero in gostoljubnost. 
V evangeliju je dal Jezus priznanje ubogi vdovi, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico vse kar je imela: dva novčiča. Verovala je, da jo Bog ne bo pustil na cedilu, da bo zanjo poskrbel. Sveto pismo zelo hvali dajanje miloščine, ko pravi: »Plameneč ogenj pogasi voda, miloščina pa bo izbrisala grehe« (Sir 3,30).

II. Mučenec in nadškof sv. Ciprijan iz Kartagine je leta 252 svojim vernikom napisal spis: Dobra dela in miloščina in jih spodbudil, da so v kratkem času zbrali 100.000 sestercijev kovancev, kar je bila velika vsota, težka 2540 kg medenine. S tem denarjem so odkupili kristjane, ki so jih za sužnje ugrabile roparske tolpe.
V spisu navaja besede angela Rafaela iz knjige Tobit: »Miloščina rešuje smrti in očiščuje vsakega greha« (Tob 12,9). Sv. Ciprijan nadaljuje: »To nam pove, da naše molitve in naši posti manj premorejo, če jih ne podpre miloščina in da same naše prošnje malo dosežejo, če jih ne spremljajo dobra dela.« Angel jasno zatrjuje, da dobijo naše prošnje moč po miloščini. Sv. Ciprijan zatrjuje, da Jezus v evangeliju nič drugega ne naroča in zapoveduje tako pogosto, kakor to, da naj neprestano dajemo miloščino in naj ne sedimo na zemeljskem imetju, marveč naj si rajši nabiramo nebeških zakladov. Pravi, da naj se nihče ne boji, da bo zaradi miloščine obubožal, saj Sveti Duh govori: »Kdor daje revnemu, ne bo trpel pomanjkanja« (Prg 28,27). Sv. Ciprijan pravi, da dobrodelnost z miloščino naredi Boga za našega dolžnika. In neskončno dobri Bog nam ne bo ostal dolžan! Vso večnost nam bo vračal z nebeškimi zakladi.  (glej J. K., Sv. Ciprijan nam govori iz svojih del, 2006)

III. Nemški pisatelj Johann Gottfried Herder († 1803) je napisal črtico Obtoženec. Neki človek je bil na sodišču obtožen hudih reči. Imel pa je tri prijatelje. Ko je prvi prijatelj slišal za njegovo obtožbo, ga je takoj zapustil. Drugi prijatelj je šel z njim do sodišča, naprej ne. Ko pa je tretji prijatelj slišal za obtožbo, je šel takoj pogumno na sodišče in ga tako prepričljivo branil, da ni bil obsojen, ampak je bil oproščen. In pisatelj nadaljuje: Ta obtoženec bom jaz, ta obtoženec boš ti v trenutku naše smrti. Prvi naš prijatelj, to so užitki tega sveta, imetje, denar in slava, nas bodo takoj zapustili. Drugi prijatelj so naši sorodniki, prijatelji in znanci. Z nami bodo šli na pokopališče, naprej ne. Samo tretji prijatelj pa bo šel z nami onkraj groba na Božje sodišče, tam bo za nas pričal, da ne bomo obsojeni, ampak oproščeni. In kdo je ta prijatelj? Božja beseda nam pravi, da so to dobra dela, miloščina storjena iz ljubezni do Boga in do bližnjega.
Sv. Janez evangelist je slišal glas iz nebes: »Zapiši: Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu! Odpočijejo naj se od svojih naporov; kajti njihova dela gredo z njimi« (Raz 14,13). Samo dobra dela bodo šla z nami na drugi svet. Jezus pa nam pravi: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« (Lk 12,33–34).  Amen.
 
Smrt – na oni svet gredo samo dobra dela. Aleksander Veliki († 323 pr. Kr.) je poznan kot eden največjih antičnih vojskovodij. Osvojil je pol takrat znanega sveta in z zlatom in srebrom napolnil kraljeve blagajne. »Prišel je do kraja zemlje in dobil bojni plen mnogih narodov. In umolknila je zemlja pred njim« (1 Mkb 1,3), pravi Sveto pismo. Spoznal pa je, da bo moral umreti in vse pustiti. Stari zgodovinarji pišejo, da je pred smrtjo ukazal svojim generalom: »Ko me boste mrtvega nesli na pokopališče, pustite moje roke, da bodo gole visele z nosil. Naj vsi ljudje vidijo, da niti jaz, Aleksander, nisem mogel ničesar vzeti s te zemlje s seboj, ampak grem praznih rok na oni svet.« (I. Vlašić, Crtice i usporedbe, 1973)
Zato nas Jezus opozarja: »Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« (Lk 12,33–34).