V Egiptu se je v suhem pesku ohranil najstarejši zapis evangelija, prav del odlomka, ki smo ga danes slišali, ko Jezus pravi pred Pilatom: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas« (Jn 18,37).
Jezus je kralj, toda njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Jezusovo kraljestvo je kraljestvo resnice. Jezus je tudi rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14,6) in še: »Resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32). Laž je nasprotje resnice. Jezus je prišel, da bi zrušil kraljestvo laži. Hudiča imenuje »očeta laži« (Jn 8,44). Laž vodi v smrt, resnica pa v življenje. Prva dva človeka sta zato umrla, ker sta verovala laži, hudiču, bolj kakor Bogu. Vse, kar je grajeno na laži, je propadlo, vse države, vsi sistemi, npr. tudi vsa zgodovina, kolikor je zgrajena na laži, ne more našega naroda osvoboditi. Osvobodi ga lahko samo resnica, pa naj si bo kakršna koli, ampak samo resnica.
Veliki poznavalec človeške duše angleški dramatik William Shakespeare je zapisal verza o laži, krivdi in grehu: »Duši, ki greh pritiska je težak, vsak nič velike je nesreče znak, tako brez uma krivda je plašljiva, da se razkrije, ko se najbolj skriva.« Ta verz je iz drame Hamlet. Njegov stric ubije Hamletovega očeta – kralja in se oženi z njegovo materjo, tako Hamletu vzame kraljestvo. Hamlet je neodločen. Ali je res kralj morilec njegovega očeta, preizkusi tako, da najame gledališče in igralcem naroči, naj zaigrajo igro Mišnica. Hamlet pri tem opazuje kralja. Ko igralci zaigrajo prizor, podoben umoru njegovega očeta, kralj vzroji, prekine predstavo in zakliče: »Prižgite luč! Prižgite luč!« Toda ta luč ni prava luč, je samo navidezna. Laž ne more biti luč. Hudobija ne more biti pravičnost.
Samo Kristus je premagal temo in laž. Danes bomo slišali v hvalospevu, da bo Kristus Kralj vse stvari uklonil svojemu vladarstvu in izročil Očetu večno in vesoljno kraljestvo: kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni.
V prošnji po obhajilu bomo prosili, da bi »Kristusu Kralju na zemlji z veseljem služili«. Služiti Kristusu pomeni imeti načrt delovanja, kakor ga je imel sv. Frančišek Asiški, ko je prosil: »Gospod, naredi me za orodje tvojega miru, kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen, kjer je krivica, naj prinašam slogo, kjer je zmota, naj prinašam resnico, kjer je dvom, naj prinašam zaupanje, kjer je obup, naj prinašam upanje, kjer je tema, naj prinašam svetlobo, kjer je žalost, naj prinašam veselje.« Amen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar