33. nedelja med letom

 Trije orožniki, Mr 13,24–32 

Prvo berilo in evangelij nam na današnjo predzadnjo nedeljo v bogoslužnem letu govorita o koncu sveta. V berilu beremo: »Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo. Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Tisti, ki so mnoge poučili v pravičnosti,  pa bodo kakor zvezde za vso večnosti.« Evangelija pa: »V tistih dneh, po tisti véliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majále. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo« (Mr 13,24–26). 

Oznanilo Kristusovega ponovnega prihoda nima namena, da bi v tistih, ki si prizadevajo za pošteno življenje, prebujalo stisko in strah, ampak zaupanje in upanje. Prvi kristjani, ki so to dobro razumeli, so pogosto na svojih srečanjih ponavljali »Marána thá« (1 Kor 16,22), kar pomeni: Pridi, Gospod Jezus! Ali ni lepo, če vemo, da ne gremo naproti hladnemu niču, nekakšnemu neskončnemu breznu, ampak na srečanje z njim, ki nas ljubi in nas je odrešil s svojo krvjo?

Sv. Ciprijan, mučenec in škof v Kartagini v Severni Afriki je leta 252 pisal pismo svojim vernikom, ko je mesto zadela huda kuga in je veliko ljudi umrlo, kjer pravi, da je treba vse stiske……. : »Veselimo se dneva, ko bomo prejeli stalno bivališče v nebesih. Tam nas pričakuje veliko število naših dragih. Oni so že rešeni, skrbi pa jih naše zveličanje. Kako se bomo skupaj veseli, ko jih bomo zagledali in se objeli. Kakšna radost in veselje bosta v nebeškem kraljestvu, kjer je življenje večno, kjer ni smrti. Tam je velika množica mučencev, ki so nagrajeni za trpljenje in zmago. Tam uživajo plačilo usmiljeni, ki so ubogim delili hrano in miloščino. K njim, preljubi bratje, hitimo z vsem hrepenenjem in srčno želimo, da bi kmalu srečno prišli h Kristusu.« 

Bogat Francoz s plemiškim naslovom je bil pokrajinski prefekt. Spoznal je minljivost vsega posvetnega in da »le eno je potrebno« (Lk 10,42). Zato se je po daljšem razmišljanju odločil, da se odpove svoji službi in vstopi v samostan k redovnikom. Vsi, ki so visokega uradnika poznali, so bili presenečeni nad njegovo odločitvijo. Prijatelji in sorodniki so si na vso moč prizadevali, da bi ga odvrnili od tega sklepa. A on je vztrajal pri svoji odločitvi.

Prišel je dan slovesa in odhoda v samostan. Nekateri znanci in prijatelji so ga spremili do samostanskih vrat. Čeprav niso imeli dosti upanja, da bi ga pregovorili, vseeno niso odnehali. A on je na vsa prepričevanja odgovarjal: »Ne morem se premisliti.« »Pa kako da ne moreš?« »Ne morem! Ali niste videli ob vhodu na samostansko dvorišče tri orožnike, ki mi ne pustijo, da bi se vrnil nazaj?« »Kaj, tri orožnike? Saj ni nobenega orožnika tam …« »No, kaj niste videli tistega napisa s pozlačenimi črkami nad vrati: Smrt, sodba, večnost? To so orožniki, ki jim nihče ne more uiti. Zato ostanem tu.« Amen. (A. Čadež, Iz življenja, 1963)