Tolaži
ga okno.
1.
»Vsa nesreča je v tem, da človek ne zna biti vsak dan pet minut sam se seboj.
Vsa sreča pa je, če to zmore,« tako je nekdo dejal, ki je poznal potrebo po
tišini, da je človek sam se seboj. Jezus je to prvi vedel, zato je učencem po
napornem oznanjevanju dejal: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo
odpočite!«
Današnji
čas naglice ni naklonjen tišini. Slavni filozof Kirkegard je izrekel znamenite
besede, da bi ljudem, če bi bil zdravnik, svetoval: »Ustvarite molk!« Tišina je zdravilo za naše duše, ki so
od hrupa sveta pogosto zamašene, da ne morejo več dihati. Vse, kar je velikega,
potrebuje tišino, da se lahko v človeku rodi. Marija je Jezusove besede premišljevala v svojem srcu ob 12-letnem
Jezusu in tudi pod križem na Kalvariji.
2. Le v tišini more človek sprejeti Božjo
besedo. In ko jo sprejme, ga že odrešuje. »Tudi
če bi hodil v temni dolini, ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj«, smo
slišali v psalmu po berilu. V temni dolini križa, stiske in trpljenja, bolezni,
porazov bo Jezus z menoj. Ne bom sam!
3. Duhovnik je pripovedoval, da je večkrat
obiskal zelo bolno uslužbenko. Huda bolezen jo je prikovala na posteljo. Bila
je samska. Njene prijateljice pa se poskrbele, da ni bila nikoli sama. Vso to
trpljenje pa je vdano prenašala. Nikdar se ni pritoževala, vedno je bila dobro
volje, tako da so se vsi čudili. Ko so jo vpraševali, kako to zmore, se je samo
nasmehnila. Nekega dne, ko so jo ponovno o tem spraševali pa je začela
pripovedovati:
Nekoč sem brala staro zgodbo v spisih puščavnikov. Neki puščavnik je
težko zbolel, bil je dolgo priklenjen na posteljo kot jaz. Ko je že dolgo ležal
na postelji, so ga obiskali njegovi prijatelji iz mesta, da bi ga potolažili.
Ali njega ni bilo treba tolažiti. Bil je miren, da skoraj vesel. A videlo se
je, da hudo trpi. Zato ga nekdo vpraša, kako more biti tako veder in razpoložen
v svojih bolečinah?
V njegovi celici je bilo majhno okno, kot v
naših kleteh. »To okno me tolaži v
vseh mojih stiskah in trpljenju.« »Okno!« so se začudili njegovi prijatelji.
»Da, okno,« potrdi bolnik. »Ko mi je hudo, pogledam skozi to okence na majhen
košček neba, ki se vidi. Ta košček neba me spominja na večno in neskončno
blaženost in srečo, ki nam jo je pripravil Nebeški Oče v nebesih. In v tem
trenutku se spomnim Jezusovih besed, ki jih beremo na tretjo nedeljo po veliki
noči: »Še malo in vaša žalost se bo spremenila v veselje.« In kakor da slišim
Odrešenikov glas, ki mi iz tega evangelija kliče: »Potrpi, sin samo še malo. To
trpljenje in ti križi bodo hitro minili, kako vse hitro mine, kar je na zemlji.
A potem te čaka večna blaženost, večna sreča, o kateri pravi sv. Pavel, »da oko
ni videlo, uho ni slišalo in človekovo srce ni občutilo, kar je Bog pripravil
tistim, ki ga ljubijo.« In te Jezusove besede mi dajejo vedno moč in tolažbo, da vdano nosim svoj
križ…«
Ko je
bolnica končala to zgodbo o puščavniku, se je samo malo nasmehnila in nič več.
In starejši duhovnik, ki je bil pri postelji, malo da ni zaploskal: »Tako je,
draga Helena, tako je! Vsi križi tega življenja bodo minili hitro kot nevihta.
A potem bo zasijalo sonce večne sreče, ko bo Bog, kot pravi SP, »obrisal vse
solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.«
Amen.
