2.
Pok. župnik France Lokar iz Višnje Gore je leta 1994 napisal knjigo Pogled v
dušni dosje, kjer piše kaj so v Ljubljani doživela 3 dekleta, ko so kot
18-letne dijakinje gimnazije klicale satana.
Ena
je pripovedovala: V osemletki sem hodila k verouku, potem je bilo z mojo vero
konec. Z dvema prijateljicama smo se o verskih rečeh bolj norčevale kot
pogovarjale. Nekega večera sem jima predlagala: »Če je pekel, če je hudič,
pokličimo ga!« Obe sta bili navdušeni. Prižgale smo svečo ugasnila luč, sedle
okoli mize in začele klicati: »Satan, pridi! Satan rogati pridi, če res živiš!
Satan, satan!...« Sveča je dogorevala. Vse tri smo šepetale s prepričanim
klicem: »Satan, pridi!« Tako je bilo prvi večer. Nič se ni zgodilo. Iz
mladostne prešernosti smo isto ponovile drugi večer. »Satanček, če si res kje,
pridi!«
Ne
vem kako smo se tisti večer razšle. Zase vem, da me je ta večer začelo stiskati
v prsih. Prvikrat sem začutila neko ječanje. Glas je bil hropeč, popolnoma
slišen in jasen. V prsih sem začutila nekaj živega. Trajalo je vso noč, niti
minute nisem zaspala. Sošolki sta mi drugi dan povedali, da sta občutili prav
isto. Potem so se začeli strašni dnevi, grozljive noči ječanje v prsih ni
nikdar prenehalo. Jed se je zatikala v grlu, pešale smo v močeh, prenehale smo
se učiti. Jokale smo, vzdihovale. Vsem trem se je dogajalo popolnoma isto:
ječanje, hropenje, tesnoba v prsih.
Neko
popoldne smo se odločile, da odidemo v cerkev. Ko smo se ji približale, je
hropenje in ječanje v prsih postalo obupno boleče, da smo prestrašene stekle po
ulici nazaj k stanovanju. To so bili strahotni dnevi mučenja, dnevi pekla. To
je bil živ pekel v mojih prsih. Nobena opeklina kože, nobeno rezanje telesa ni
strašnejše kot hropeč glas in smrtno pošastno ječanje v prsih vsako minuto, vse
dneve, vse noči…
3. Potem smo vse tri odšle k duhovniku. Župnik nam je svetoval, naj gremo k eksorcistu stolnemu kanoniku Jožefu Šimencu. Ta nas je poslušal in naročil, naj vsako popolne ob petih prihajamo k njemu. Res smo prihajale. Vsakokrat je molil nad nami zarotilne molitve proti hudobnemu duhu, bral sveto pismo in poslušale smo razlago Jezusovega življenja. To je trajalo ves mesec vsak dan po eno uro. Po preteku enega meseca smo smele oditi z njim v stolno cerkev, kjer smo z njim molile. Ti obiski v cerkvi so trajali ves teden. Po dveh tednih je glas v meni umolknil, tesnoba in ječanje je prenehalo. Lažje sem dihala, začela sem jesti in se učiti… Kdaj sem se prvikrat nasmejala pa ne vem. DARINKA PRAVI: »To je strahoten čas moje mladosti. Satan je, hudič je, pekel je, jaz sem že vse to občutila. Jaz sem pekel v sebi že imela, to povem vsem odkrito!!« Sv. Bernard nam pravi: Dokler smo živi, pojdimo večkrat v pekel, da ne pridemo tja, ko bomo umrli.
