PRIŠEL
SEM, DA VRŽEM OGENJ NA ZEMLJO
Jezus danes pravi: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« Vsi dobro vemo, kaj pomeni ogenj v sušnih poletnih dneh, ko že majhna iskra ob primernem vetru lahko uniči na tisoče hektarjev gozdov, ko so ogrožena številna naselja in je treba ljudi evakuirati in jih spraviti na varno pred ognjenimi zublji. Jezus pa odkrito govori zbrani množici, da je prišel, da bo zanetil tak ogenj in se že veseli, kako se bo ta ogenj razplamtel po celem planetu. Kaj je imel v mislih? Vsekakor Jezus ni govoril o običajnem ognju, ampak o duhovnem ognju, ki so ga apostoli občutili ob prvih binkoštih. Kaj so pomenile prve binkošti za apostole in zbrane žene? Postali so neustrašni, šli so na ulice in sprožili pravo obsedeno stanje: eni so bili na njihovi strani in drugi proti njim; eni so jih zagovarjali, drugi lovili in jih spravljali v zapore in mnogim odsekali glave. Prve binkošti, ki so bile povezane z ognjem v podobi ognjenih jezikov, so povzročile spor, prinesle so razdejanje in začele deliti ljudi. Prava katastrofa, bi rekel naključni opazovalec, in mnogi bi mu pritrdili, da ima prav. Zakaj so kristjani ustvarjali takšno zmedo?
Odgovor je zelo preprost: nov nauk je bil zares prava zažigalna bomba, ki lahko
vse uniči. Novi nauk je postavil pod vprašaj judovsko miselnost, pravoverne
pismouke in farizeje je postavil na laž. Še več, apostoli so jih v svojih
govorih postavili za edine krivce Jezusove smrti, nekritične preproste ljudi pa
opredelili kot zaslepljene žrtve pravovernih voditeljev. Tako je začel novi
nauk deliti ljudi na tiste, ki so postali Jezusovi učenci in na one, ki so se
odpovedali odrešeniku in še naprej vztrajali v starem judovstvu.
Bodimo še bolj konkretni: težko je zavreči staro, preverjeno in ustaljeno
prepričanje. Ljudje smo v večini zelo stereotipni: ko sprejmemo neko
prepričanje za svoje, ga je težko zamenjati in se okleniti neke nove teorije.
Odrasli smo izgubili otroško preprostost in vedoželjnost, zato se držimo
starega kot pijan plota, dokler se od prevelike teže plot ne podere. Šele ko
smo v jarku, ko nam začne voda teči v grlo, se zavedamo, da je z nami nekaj
narobe, da se bo treba na hitro pobrati, če ne želimo utoniti.
Danes smo priča temu, kar je Jezus napovedal: »Odslej bo v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem … oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.« To se dogaja. V mnogih hišah je večkrat pravi pekel, ko se kregajo za oslovo senco oziroma nimajo pravih razlogov za spore, do katerih prihaja. Razlog sporov so navadno malenkosti, ko enemu bolj ugaja eno, drugemu bolj drugo, eden bi raje jedel palačinke, drugi pa rolado, a na mizi so samo napolitanke. Večkrat nas vznemirijo malenkosti, Jezus pa je govoril o nauku, o ideološkem prepričanju, o veri, ki bo sprla člane iste družine. Morda nekaj tega čutite starši, ki redno hodite k nedeljski maši, najstnik pa raje dlje spi, ker je prišel z žura v poznih jutranjih urah. Morda ste nejevoljni, da je fantova punca stalno pri vas in se ne mislita osamosvojiti, kaj šele, da bi se poročila. To so dovolj veliki razlogi, da prihaja do sporov, ko nobena stran ni pripravljena popustiti, a vseeno še to ni tisto glavno sporočilo, ki ga je imel Jezus v mislih, ko je dejal, da je prišel, da vrže ogenj na zemljo.
Jezus je imel v mislih svoj nauk, veselo novico o odrešenju, ki danes za mnoge sploh ni novica, kaj šele vesela novica o odrešenju. Glede vere se večina požvižga in mnogi odrasli se otresejo očitkov za svojo duhovno zaspanost s stavkom: »S tem smo opravili v otroštvu. Zakaj bi pogrevali stvari o angelčkih, ki jih ni!«
Danes smo priča temu, kar je Jezus napovedal: »Odslej bo v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem … oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.« To se dogaja. V mnogih hišah je večkrat pravi pekel, ko se kregajo za oslovo senco oziroma nimajo pravih razlogov za spore, do katerih prihaja. Razlog sporov so navadno malenkosti, ko enemu bolj ugaja eno, drugemu bolj drugo, eden bi raje jedel palačinke, drugi pa rolado, a na mizi so samo napolitanke. Večkrat nas vznemirijo malenkosti, Jezus pa je govoril o nauku, o ideološkem prepričanju, o veri, ki bo sprla člane iste družine. Morda nekaj tega čutite starši, ki redno hodite k nedeljski maši, najstnik pa raje dlje spi, ker je prišel z žura v poznih jutranjih urah. Morda ste nejevoljni, da je fantova punca stalno pri vas in se ne mislita osamosvojiti, kaj šele, da bi se poročila. To so dovolj veliki razlogi, da prihaja do sporov, ko nobena stran ni pripravljena popustiti, a vseeno še to ni tisto glavno sporočilo, ki ga je imel Jezus v mislih, ko je dejal, da je prišel, da vrže ogenj na zemljo.
Jezus je imel v mislih svoj nauk, veselo novico o odrešenju, ki danes za mnoge sploh ni novica, kaj šele vesela novica o odrešenju. Glede vere se večina požvižga in mnogi odrasli se otresejo očitkov za svojo duhovno zaspanost s stavkom: »S tem smo opravili v otroštvu. Zakaj bi pogrevali stvari o angelčkih, ki jih ni!«
Tudi jaz bi z veseljem pritrdil Jezusu, ki je rekel, da komaj čaka, da bi se
njegov ogenj razplamtel, a se kaj takega ne zgodi. Očitno je na tleh preveč
vlage, da do ognja sploh ne pride. Ni nam še dovolj hudo, da bi lahko rekli, da
smo zgrešili, da smo stavili na napačne karte, da je v našem življenju en sam
nered, ki mu ne vidimo konca. Kregamo se zaradi nepomembnih stvari, o tistem,
kar je bistveno, kar daje življenju smisel in nam odpira neskončnost, pa sploh
ne govorimo. Naj se nas Bog usmili. Naj nas pretrese s kakšnim duhovnim
cunamijem, da se bomo zbudili, da bomo začutili bližajoči ogenj in zbrali
dovolj moči za boj z vsemi silami, ki nam jemljejo pravo ime in človekovo
dostojanstvo.
