Duhovnik ima kladivo in ključ Jn 11,1–45
Današnja nedelja je priprava na
velikonočno spoved. Brez velikonočne spovedi ni prave velike noči! Na
velikonočno nedeljo slišimo apostola Pavla: »Postrgajte
stari kvas, da boste novo testo, ker ste nekvašeni. Kristus, naše velikonočno
jagnje, je bil namreč žrtvovan« (1 Kor 5,7).
Sv. Brigita je v svojih spisih
zapisala zanimivo zgodbo o srednjeveškem vitezu, ki so ga ujeli Turki. Ko so
zanj čez dolgo časa zbrali odkupnino v zlatu, je sultan ukazal, da ga
osvobodijo. V isti ječi je bil zaprt tudi neki suženj, kateremu je ječar ukazal,
naj odkuje viteza. Dobil je kladivo, da bi odstranil vitezove verige, vitez pa
je protestiral, češ da ne dovoli, da bi ga suženj rešil verig. Suženj je vseeno
ubogal ječarja, rešil viteza in ga pahnil pred železna vrata ječe. A nastopila
je nova težava. Pred temi vrati je stal drugi suženj, ki je imel povrhu še
nekakšno odvratno bolezen, ki se je videla. Tudi temu sužnju je dal ječar
ključe, da bi odklenil železna vrata in spustil viteza na svobodo. Ko je to
videl ponosni vitez, se je še bolj razjezil in začel kričati: »Kaj? Mene,
viteza, osvobaja ta kaznovani suženj? Nikdar! Rajši segnijem v temnici, kot da
bi to dopustil!« Ko je to izvedel sultan, je viteza spet vrgel v temnico, da ga
nikoli več ni videlo sonce.
»Kaj naj rečemo o tem vitezu?«
pravi sv. Brigita. »Moramo reči, da je bil v svojem ponosu nespameten, saj je
vseeno, kdo človeka spusti na svobodo, glavno je, da ima tisti človek kladivo,
da odkuje verige, in da ima ključ, ki odpre vrata ječe.«
Sv. Brigita pravi: »Pa veste, da
je med kristjani kar veliko takih vitezov?« In prav za te kristjane je napisala
to zgodbo. Ja, tudi danes so med kristjani ljudje, ki so podobni temu vitezu.
Kaj nam pove ta zgodba?
Nekega dne je za mizo sedela
družba kristjanov, mož in žena. Ko je nekdo v pogovoru spomnil na sveto spoved,
je neki mož dejal: »Jaz se nisem že več let spovedal, zakaj bi pripovedoval
svoje grehe človeku, ki je lahko večji grešnik, kot sem jaz!« 
Kako naj na to odgovorimo? Seveda
je tudi duhovnik grešnik, saj pravi Sveto pismo za vse ljudi: »Če rečemo, da nimamo greha, sami sebe
varamo in resnice ni v nas« (1 Jn 1,8). Sv. Pavel pa je zapisal: »Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi
rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz« (1 Tim 1,15). Kdo je večji
grešnik, duhovnik ali ti, bomo izvedeli ob Božji sodbi, ko se bodo »odprle knjige« (Raz 20,12). Eno stvar
pa vemo prav zagotovo: da ima vsak duhovnik, čeprav je grešnik, v eni roki
kladivo, s katerim odkuje verige greha, v drugi roki pa ključ, s katerim odpre
vrata Satanove ječe. Jezus je namreč dejal apostolom: »Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni« (Jn 20,23). Po
apostolih pa daje oblast škofom in duhovnikom. In to je najvažnejše, vse drugo
je manj pomembno.
»In sedaj mi recite,« pravi sv.
Brigita, »ali ni tak kristjan čisto podoben nespametnemu vitezu, o katerem smo
prej slišali? Ker tak kristjan je rajši zaprt v ječi v verigah greha, kot da bi
pustil, da ga ubogi grešnik, večji od njega, spusti iz Satanove ječe‚ »v svobodo slave Božjih otrok« (Rim
8,21). Nato nadaljuje: »Ponosni vitez! Ne bodi nespameten, ampak ponižno
poklekni pred duhovnika pri sveti spovedi in se zahvali Bogu, ki je iz ljubezni
do nas, 'ljudem dal takšno oblast'«
(Mt 9,8). (I. Vlašić, Sretna nova! 1980)
