Prvo berilo in evangelij nam govorita o ljubezni med ženinom in nevesto in o svatbi. Jezus je naredil prvo znamenje – čudež na svatbi v Kani Galilejski. Sv. Janez je bil tam, zato je potek čudeža natančno popisal. Dogodek v Kani moramo razumeti širše. Jezus želi posvetiti zakonsko ljubezen. Ljubezen med možem in ženo je znamenje ljubezni med Bogom in Cerkvijo.
Velik strokovnjak za družinsko in zakonsko problematiko dr. Billings je zapisal: »Le dva, ki sta iskreno verna (ne samo nekaj na zunaj), se moreta najbolj ljubiti v vseh sestavinah zakonskega, duhovnega in telesnega življenja.« Ker dva, ki sta iskreno verna, živita višjo ljubezen, ne samo čutne. Taka ljubezen do Boga ju najbolj združuje v zvestobi, navezanosti in odpuščanju. Čutita namreč, da v njunem zakonu živi tretji – Jezus, ki jima prinaša svobodo, ljubezen in odpuščanje. (V. Vider, Zakonca - se poznata? 1974)
Apostol Pavel naroča: »Žene
naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi«
(Ef 5,22). Te Pavlove besede lahko vzbujajo nelagodje med ženami v našem času.
A žene naj poslušajo, kaj pravi apostol Pavel možem: »Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev in dal zanjo
sam sebe« (Ef 5,25). Kdo je Cerkev? Cerkev je Božje ljudstvo, zbrano v
edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha. Iz tega sledi, da morajo možje tako
ljubiti svoje žene, kakor je Jezus ljubil nas. Kako nas je ljubil? Ljubil nas
je do zadnje kaplje krvi na križu. Mož se mora spraševati: Ali imam tako rad svojo ženo, da bi bil pripravljen zanjo umreti, ker
je Jezus za nas umrl? Takrat se pa možje lahko zamislijo. A brez Božje
pomoči je taka ljubezen težka, ker smo vsi po naravi sebični. Z zakramentom
svetega zakona pa daje Bog zakoncema posebno Božjo pomoč – pomagajočo milost.
Cerkveno se poročiti pomeni dobiti zlat rudnik, kopati v tem rudniku pa pomeni moliti. Pri poročni maši poudarim: »Če bosta pred Jezusovim križem vsak dan molila, sklepala roke, ne bo sile, ki bi omajala vajin zakon. Ne bo sile. Ostala bosta zvesta do smrti.«
Cerkveno se poročiti pomeni dobiti zlat rudnik, kopati v tem rudniku pa pomeni moliti. Pri poročni maši poudarim: »Če bosta pred Jezusovim križem vsak dan molila, sklepala roke, ne bo sile, ki bi omajala vajin zakon. Ne bo sile. Ostala bosta zvesta do smrti.«
Prerok Izaija razodene Božjo misel: »Kajti kakor se mladenič poroči
z devico, tako se bo tvoj graditelj poročil s teboj; kakor se ženin veselí
neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog« (Iz 62,5). Fant, ki se je pripravljal na poroko, se je takole izrazil:
»Kar pijan sem, ko pomislim, da bo to dekle kmalu moja žena.« Kako lepa
je ljubezen med možem in ženo in med dvema, ki se pripravljata na zakon. Nihče
ni o njej tako globoko povedal kot Sveto pismo: »Deni me kakor pečat na svoje srce, kakor pečat na svojo roko! Zakaj
močna kakor smrt je ljubezen, … njeni žari so žari ognja, njeni plameni,
Gospodovi plameni« (Vp, 8,6).
Molimo danes za mladi rod in za zakonce, da bi si prizadevali izpolniti Božjo voljo. Samo Jezus nam daje pravo svobodo, ko nam govori: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). Amen.
Molimo danes za mladi rod in za zakonce, da bi si prizadevali izpolniti Božjo voljo. Samo Jezus nam daje pravo svobodo, ko nam govori: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). Amen.
I. Zgled. Sveti zakon – napis na
poročnem prstanu (mors sola). Katarina Jagello je bila žena
finskega kneza Wasa. Ko so ga zaradi veleizdaje obsodili na dosmrtno ječo, je
prosila švedskega kralja Erika, da bi smela z možem deliti usodo ječe. Kralj je
bil zgrožen in jo je skušal odvrniti od tega. »Ali veste, da vaš mož ne bo več
videl dnevne svetlobe?« »Vem, visokost!« »Ali veste tudi, da z njim ne bodo več
ravnali kot s knezom, ampak kot z veleizdajalcem?« »Da, tudi to vem, toda ne
glede, ali je prost ali ujet, kriv ali nedolžen, ostane kljub vsemu moj mož.«
»Toda po vsem tem vas nanj ničesar ne veže. Sedaj ste spet svobodni!«
Katarina je snela svoj poročni prstan in ga podala kralju rekoč: »Preberite, prosim, visokost!« Na prstanu sta bili zapisani samo dve latinski besedi: MORS SOLA. »Samo smrt« naju lahko loči! Katarina je šla z možem v ječo ter sedemnajst let delila z njim trpljenje in muke ujetništva, dokler ni kralj Erik leta 1577 umrl in so moža spet osvobodili. (P. Lefèvre, Življenje nas uči, 1995)
II. Zgled. Sveti zakon – nauk poročnega prstana (žene so na hrbtu rešile može). Poročni prstan se mora tesno prilegati prstu, drugače se s prsta izgubi. Tako mora biti tudi v vsakem zakonu. Španski pisatelj Colona pravi: »V srcu vsakega moža je prostor samo za dve ženi: za mater njegovih otrok in za njegovo mater.« Ker če daje on prostor še kakšni drugi, je to nesreča zanj in za njegovo družino. Zato morata biti mož in žena drug drugemu največje bogastvo na zemlji.
O tem nam govori zanimiv dogodek iz srednjega veka. 21. decembra 1140 je nemški kralj Konrad III. zavzel mesto Weinsberg. Ukazal je, da se mora vse požgati in do temelja razrušiti, moške pa pobiti. Samo žene z otroki lahko odidejo in s seboj odnesejo, kar imajo dragocenega v hiši. Stanje je bilo strašno, ker bi morali biti ubiti vsi odrasli moški. Ampak neka iznajdljiva žena je rešila situacijo. Ona je takole razmišljala: »Kralj nam je pustil, da s seboj odnesemo, kar imamo najdragocenejšega v hiši. Meni je moj mož največje bogastvo na zemlji.« In, ne bodi lena, si je zadela moža na rame in krenila proti mestnim vratom … Ko so to videle ostale žene, so jo oprtane s svojimi možmi mahnile za njo. Ko so prišle do mestnih vrat, je hotel ta podvig žena preprečiti kraljev brat, češ da je to zloraba kraljeve milosti. A kralj ga je zavrnil, ker ni hotel preklicati svoje besede. (I. Vlašić, Iz Božje riznice, 1967; https://de.wikipedia.org/wiki/Burgruine_Weibertreu)
Katarina je snela svoj poročni prstan in ga podala kralju rekoč: »Preberite, prosim, visokost!« Na prstanu sta bili zapisani samo dve latinski besedi: MORS SOLA. »Samo smrt« naju lahko loči! Katarina je šla z možem v ječo ter sedemnajst let delila z njim trpljenje in muke ujetništva, dokler ni kralj Erik leta 1577 umrl in so moža spet osvobodili. (P. Lefèvre, Življenje nas uči, 1995)
II. Zgled. Sveti zakon – nauk poročnega prstana (žene so na hrbtu rešile može). Poročni prstan se mora tesno prilegati prstu, drugače se s prsta izgubi. Tako mora biti tudi v vsakem zakonu. Španski pisatelj Colona pravi: »V srcu vsakega moža je prostor samo za dve ženi: za mater njegovih otrok in za njegovo mater.« Ker če daje on prostor še kakšni drugi, je to nesreča zanj in za njegovo družino. Zato morata biti mož in žena drug drugemu največje bogastvo na zemlji.
O tem nam govori zanimiv dogodek iz srednjega veka. 21. decembra 1140 je nemški kralj Konrad III. zavzel mesto Weinsberg. Ukazal je, da se mora vse požgati in do temelja razrušiti, moške pa pobiti. Samo žene z otroki lahko odidejo in s seboj odnesejo, kar imajo dragocenega v hiši. Stanje je bilo strašno, ker bi morali biti ubiti vsi odrasli moški. Ampak neka iznajdljiva žena je rešila situacijo. Ona je takole razmišljala: »Kralj nam je pustil, da s seboj odnesemo, kar imamo najdragocenejšega v hiši. Meni je moj mož največje bogastvo na zemlji.« In, ne bodi lena, si je zadela moža na rame in krenila proti mestnim vratom … Ko so to videle ostale žene, so jo oprtane s svojimi možmi mahnile za njo. Ko so prišle do mestnih vrat, je hotel ta podvig žena preprečiti kraljev brat, češ da je to zloraba kraljeve milosti. A kralj ga je zavrnil, ker ni hotel preklicati svoje besede. (I. Vlašić, Iz Božje riznice, 1967; https://de.wikipedia.org/wiki/Burgruine_Weibertreu)
