MISIJONARJI UPANJA MED LJUDMI (Povzetek misijonske poslanice papeža Frančiška)
Današnja Misijonska nedelja nas vabi k razmisleku o pomenu misijonov in podpori misijonarjem po svetu. Mesec oktober ni le mesec rožnega venca, temveč tudi misijonski mesec, ki nas spodbuja k molitvi, solidarnosti in odprtosti za misijonsko poslanstvo. Rožni venec, ki ga molimo, je lahko čudovita molitev, s katero izkažemo tudi svojo podporo misijonom in misijonarjem ter jih izročimo v Božje varstvo. V letošnjem jubilejnem letu razmišljamo o upanju. Tudi ob Misijonski nedelji nas papež v svoji poslanici vabi k upanju. Naš pogled je usmerjen na Kristusa. On je naše upanje in središče zgodovine. On je Rešenik človeštva. V svojem zemeljskem življenju je »hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal« od zla in od hudiča, ko je potrebnim in ljudstvu vračal upanje v Boga. Izkusil je vse človeške slabosti razen greha, ko je šel tudi skozi težke trenutke, ki bi ga lahko vodili v obup. A Jezus je vse izročal Bogu Očetu, ko se je v popolnem zaupanju pokoril njegovemu zveličavnemu načrtu za človeštvo. V Jezusu smo tudi mi poklicani biti misijonarji upanja. Po nas nadaljuje svoje delo upanja za človeštvo. Še danes 11 se sklanja nad vsakega ubogega, prizadetega, obupanega in od zla zatiranega človeka, da bi »na njegove rane izlil olja tolažbe in vino upanja«. Mi smo njegove roke in noge, njegova usta, da v Kristusu ponudimo resnično življenje vsem ljudem in vsem narodom. Kristjani moramo biti nosilci in graditelji upanja med ljudmi. Papež se izrecno zahvaljuje misijonarjem, ki so prinašalci upanja med vsemi narodi. Božje zveličanje presega zemeljske okvire. Res ima svoj začetek že v času, izpolni pa se šele v večnosti. Zato so tudi vsa dejanja upanja in dobra dela, ki jih opravljamo na zemlji, samo predokus in priprava na končno popolno zveličanje v nebesih. V vsej krhkosti, ki nas spremlja kot omejene ljudi, so krščanske skupnosti, ki jih razvnema Božje upanje, lahko znamenja novega človeštva v svetu. To človeštvo pa danes kaže hude simptome krize, od egoizma in materializma do vojn in sovraštva med ljudmi. Samo evangelij, ki ga živimo v skupnosti, nas lahko prenovi v celovito, zdravo, odrešeno človeštvo. Z dejanji upanja zdravimo človeštvo. Zato papež ponavlja povabilo k opravljanju dejanj upanja s posebno pozornostjo do najbolj revnih in slabotnih, do bolnih in ostarelih, ki jih je materialistična in potrošniška družba izključila. Misijonarji upanja so tudi možje in žene molitve, kajti človek, ki upa, je človek, ki moli. Ne pozabimo, da je molitev prvo misijonsko dejanje in obenem prva moč upanja. Molitev ohranja v nas živo iskro upanja, ki jo je Bog prižgal, da bi postala velik ogenj, ki razsvetljuje in ogreva vse naokrog. 12 Evangelizacija se ne konča s prvim oznanilom in krstom, ampak se nadaljuje z graditvijo krščanskih skupnosti s spremljanjem vsakega krščenca pri njegovi hoji po poti evangelija. V sodobni družbi nikoli ne moremo reči, da enkrat za vselej pripadamo Kristusu. Mnogo bolj se moramo vedno znova odločati zanj in tudi misijonsko delovanje zahteva spremljanje spreobrnjenih do zrele vere v Kristusa. Vsi smo poklicani, da s pričevanjem življenja in molitvijo, z žrtvami in velikodušnostjo sodelujemo pri evangelizaciji sveta. Drage sestre in dragi bratje, obrnimo se na Marijo, Mater Jezusa Kristusa, našega upanja. Njej zaupajmo željo tega jubileja in vseh prihodnjih let: »Naj luč krščanskega upanja doseže vsakega človeka kot sporočilo Božje ljubezni, ki je namenjeno vsem! Naj bo Cerkev zvesta priča tega oznanila na vseh koncih sveta!«
