3. velikonočna nedelja

Poslanica papeža Frančiška za 53. svetovni dan molitve za duhovne poklice – 2016

CERKEV, MATI POKLICEV    -    1 DEL

Dragi bratje in sestre!

Iskreno želim, da bi se mogli v tem izrednem jubileju usmiljenja vsi krščeni veseliti tega, da pripadajo Cerkvi, in bi mogli ponovno odkriti, da se poklic kristjana, kakor tudi vsak poseben poklic rodi v okrilju Božjega ljudstva ter je dar Božjega usmiljenja! Cerkev je hiša usmiljenja in predstavlja humus, v katerem poklic vzkali, raste in obrodi sad.

Zato ob priložnosti 53. Svetovnega dneva molitve za poklice vabim vse vas, da motrite apostolsko skupnost in se zahvalite za vlogo skupnosti na poti vsakega poklicanega. V buli, kjer sem naznanil izredni jubilej usmiljenja, sem spomnil na besede svetega Bede Častitljivega, ki se nanašajo na poklic svetega Mateja: »Miserando atque eligendo« (Jezus je pogledal Mateja z usmiljeno ljubeznijo in ga izbral) (Misericordiae Vultus, 8). Gospodovo usmiljeno delovanje odpušča naše grehe in nas odpira novemu življenju, ki se uresničuje v klicu hoje za njim ter v poslanstvu. Vsak poklic v Cerkvi ima svoj izvor v sočutnem Jezusovem pogledu. Spreobrnjenje in poklic sta kot dve strani iste medalje in sta nenehno povezana v nas, v našem življenju učenca oznanjevalca.

Blaženi Pavel VI. je v svoji apostolski spodbudi Evangelii nuntiandi opisal korake v procesu evangelizacije. Eden od njih je pripadnost krščanski skupnosti (prim. št. 23), tisti skupnosti, od katere smo najprej prejeli pričevanje vere in izvirno oznanilo Gospodovega usmiljenja. Ta vključitev v krščansko skupnost obsega vse bogastvo cerkvenega življenja, zlasti zakramente. Vsekakor Cerkev ni samo nek prostor, kjer verujemo, temveč je tudi predmet naše vere.  Zaradi tega v veri izpovedujemo: »Verujem v Cerkev.«

Božji klic prihaja do nas prek posredovanja skupnosti. Bog nas kliče, da postanemo del Cerkve in po času zorenja v njej nam podari poseben poklic. Poklicna pot se uresničuje skupaj z brati in sestrami, ki nam jih daje Gospod: je sklicanje-skupaj. Cerkveni dinamizem poklica je protistrup brezbrižnosti in individualizma. Vzpostavlja občestvo, v katerem je ravnodušnost premagana z ljubeznijo, ker zahteva, da gremo iz samih sebe in damo svoje življenje v službo Božjemu načrtu ter posvojimo  zgodovinski položaj njegovega Božjega ljudstva.

Na ta dan, posvečen molitvi za poklice, želim spodbuditi vse vernike, da prevzamejo svojo odgovornost v skrbi in razločevanju poklicanosti. Ko so apostoli iskali nekoga, ki bo nadomestil Juda Iškarjota, je sveti Peter zbral sto dvajset bratov (prim. Apd 1,15), in za izbor sedmerih diakonov je bila zbrana skupina učencev (prim. Apd 6,2). Sveti Pavel daje Titu posebne kriterije za izbor starešin (Tit 1,5-9). Tudi danes je krščanska skupnost vedno prisotna pri prebujanju poklicev, pri oblikovanju tistih, ki so poklicani, ter pri njihovi vztrajnosti (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 107).

Poklic se rojeva v Cerkvi. Že od začetka prebuditve nekega poklica je potreben primeren »čut« Cerkve. Nihče ni poklican zgolj za neko določeno področje ali za neko skupino ali za neko cerkveno gibanje temveč za Cerkev in za svet. »Jasno znamenje resničnosti neke karizme je njena cerkvenost, njena zmožnost, da se harmonično integrira v življenje svetega Božjega ljudstva za dobro vseh« (ibid., 130). Ko odgovarja na Božji klic, mlad človek vidi, da se njegovo obzorje razširja na cerkveno; odkriti more številne karizme in tako bolj objektivno razločevati. Tako skupnost postane dom in družina, kjer se rojevajo poklici. Kandidat torej s hvaležnostjo gleda to posredovanje skupnosti kot bistveni element za njegovo prihodnost. Nauči se spoznavati in ljubiti svoje brate in sestre, ki hodijo drugačno pot od njegove, in te vezi v vseh krepijo občestvo, v katerem živijo.