2. adventna nedelja

Iz 11, 1-10; Rim 15, 4-9; Mt 3, 1-12

1. Beseda druge adventne nedelje nam govori o tistem, zaradi česar se veselimo Božiča: govori o Odrešeniku, njegovem prihodu, odrešenjskem delovanju, slika ga v celoti njegovega delovanja: je Odrešenik in tudi prihodnji sodnik.

- Izaija: na njem je Gospodov duh, duh modrosti in razumnosti, sveta in moči, podoba, ki je napolnjevala hrepenenja Izraelcev, pravično sodi, deli pravico v prid ubogim, nasilnega udarja s palico svojih ust, podoba, ki tudi danes zbuja upanje, posebej majhnim, odrinjenim, zatiranim;

- Pavel je to misel posebej poudaril: to je zapisano, da bi zdržali v upanju; da ne bi človek omahoval, da se ne bi čutil prepuščen sam sebi;

- Janez Krstnik pa krepko pove, kako naj se človek sam pripravi, da bo vreden srečanja z Odrešenikom: spreobrnite se, prihaja tisti, o katerem je govoril prerok Izaija.

2. Če Pavel piše o upanju, se vprašajmo, kakšna so naša upanja pred Božičem:

- ali segajo v prihodnost, v celotno prihodnost, ki se ne konča z grobom;

- ali se ujemajo s prizadevanji uresničevati v sebi podobo, kot jo slika Izaija: razumnost, moč, pravičnost, krotkost v besedi in obnašanju;

- ali pa se naša misel vse preveč ustavi pri pospravljanju in pripravljanju darov, čestitk, tako da se prihajajoči Odrešenik kar izgubi v prazničnem blišču;

- ali bo našel res prijetno bivališče v nas - ni toliko pomembno, kako bomo pripravili okolje, ampak predvsem, kako bomo pripravili sebe!

- ali bomo dovolj odprti za Odrešenika, njegovo besedo in zgled, ali bomo imeli odprto, razumno srce ter dobrotno roko za človeka? 

3. Kako naj se torej pripravljamo na božične praznike?

Janez Krstnik je zelo odločen: spreobrnite se, približalo se je nebeško kraljestvo! Kljub njegovi značilni ostrini je klic očitno vabljiv: množice prihajajo k njemu! Do nekaterih je odkrito neprizanesljiv: gadja zalega.

- hoče omajati samozadovoljno gotovost:  Abrahama imamo za očeta;

- hoče omajati našo gotovost: kristjan sem, opravljam zapovedane dolžnosti;

- pripadnost Cerkvi, krščanstvu, sama po sebi še ničesar ne zagotavlja!

Glasnik pokore in odpuščanja ob Jordanu hoče, da bi se zazrli v svojo vsakdanjost:

- ali naša dejanja, obnašanje med domačimi, sošolci, sodelavci, potrjujejo dejstvo, da smo kristjani.

Gospod: po njihovih sadovih jih boste spoznali! Ti sadovi, naša dejanja, naj kažejo, kako se pripravljamo na bližnji prihod in na prihod v slavi.