Odprimo vrata Kristusu
»Če ne vidim, če
se ne dotaknem, ne položim roke, ne bom veroval!« Tomaž hoče biti gotov, želi
imeti zagotovilo. In ima prav, ker ve, da se, če Jezus resnično živi, vse
spremeni, pravzaprav se vse obrne na glavo, pa ne le v njegovem življenju,
ampak za vsakega človeka. Za vse človeštvo. Kakor mi, tudi Tomaž izkuša, kako
težko je verovati. Pa saj nikjer v evangeliju ne piše, da bi bila vera brez
dvomov in vprašanj, tista, ki ji pravimo, da je trdna kot kamen, bolj
zanesljiva in gotova od tiste, ki je vsa prepletena z vprašanji – celo Marija
ni takoj odgovorila z »da«, ampak je najprej postavila vprašanje: »Kako se bo
to zgodilo…« Že res, da je na koncu tisti korak vere, ko enostavno rečemo:
»Zgôdi se!« tudi treba narediti, vendar pa do tega koraka ne pridemo kar tako,
ampak mora biti to neke vrste premišljeno, razumno dejanje – ne vedno, ampak za
velike odločitve v življenju to gotovo velja.
Za Tomaža vemo, da
se ni dal kar tako prepričati. In vendar se je njegova negotovost vedno
spremenila v blagoslov za celotno skupnost, posledično pa tudi za celotno
Cerkev, saj so te zadeve zapisane v evangeliju. Pomislimo samo na tisti dogodek
pri zadnji večerji, ko je apostolom Jezus dejal: »Kamor jaz grem, poznate pot.«
Takrat ga najbrž nihče izmed apostolov ni razumel, pa vendar so bili vsi lepo
tiho, kakor smo bili navadno vsi tiho v razredu ali predavalnici, četudi nismo
razumeli tistega, kar nam je učitelj ali predavatelj razlagal. Če takrat Tomaž
ne bi na glas povedal, kaj misli in kaj ga muči, bi najbrž ne dobili enega od
najlepših in najvišjih evangeljskih stavkov: »Jaz sem pot, resnica in
življenje« (Jn 14,1-14). Kakor piše Gregor Véliki, »je bila Tomaževa nevera
bolj koristna kakor vera učencev, ki so verovali.« Na ta način je namreč ta
iskreni in neposredni »negotovež« Jezusa malodane prisilil, da mu da bolj
»otipljiv« dokaz vstajenja.
Vernik pri maši je
v zelo podobnem položaju, v kakršnem je bil Tomaž. Pri maši pri spremenjenju
namreč Gospod prihaja prav tako med nas »pri zaprtih vratih«, od znotraj. Ko ga
potem prejmemo pri obhajilu, velja, da je bolj on tisti, ki prihaja v našo
notranjost, kakor pa da bi bili mi tisti, ki prodiramo v njegovo. Prosi nas,
naj se odpremo, da bi se dotaknili njegovih ran, vendar pa moramo mi še bolj
Jezusa prositi, da bi se dotaknil naših ran, da bi jih ozdravil. Doživljamo
izkušnjo gobavca, ki mu je rekel: »Gospod, če hočeš, me moreš ozdraviti.« Jezus
pa se ga je dotaknil in mu odgovoril: »Hočem, bodi ozdravljen« (Mt 8,2-3).
V primerjavi s
Tomaževo situacijo pa je težja, ker se od današnjega vernika, od današnjega
Jezusovega učenca zahteva več. V četrti kitici pesmi »Molim te ponižno« pravi
sv. Tomaž Akvinski: »Tvojih ran ne gledam kot Tomaž nekdaj.« Tomaž je videl
Jezusove rane in je veroval – mi moramo verjeti, ne da bi jih videli. Toda,
imamo nekoga, ki nam prihaja na pomoč, kakor smo dejali od znotraj, le odkrito
mu moramo povedati, kaj nas muči, kakor je to znal Tomaž. Jezusa moramo res
iskreno in iz srca prositi, naj »pomaga naši neveri« (Mr 9,24).
In prav s to
prošnjo se končuje ta četrta kitica čudovite evharistične pesmi sv. Tomaža
Akvinskega. Dobesedni prevod iz latinskega izvirnika je na tem mestu boljši: "Daj, da bom vate čedalje bolj veroval, zaupal in te ljubil." Skupaj z bl.
Janezom Pavlom II. tako kličem vsem vam: »Vi, ki vas razjeda dvom, ne bojte se
sprejeti Kristusa in njegove moči. Ne bojte se! Odprite oz. na stežaj odprite
vrata Kristusu. Njegovi odrešilni moči… Pustite Kristusu, da spregovori
človeku! Samo on ima besede življenja. Da, večnega življenja!« (22. Oktober
1978 na trgu sv. Petra)
Ni komentarjev:
Objavite komentar