nedelja, 1. april 2018

VELIKA NOČ


PREŠLI SMO IZ SMRTI V ŽIVLJENJE

Bistvena vsebina velikonočnega praznika je proslavljanje Jezusove zmage nad grehom in smrtjo, proslavljanje zmage Življenja. V pesmi slednici slišimo: "Smrt in življenje sta se borila v prečudnem dvoboju: Gospod življenja je umrl, vendar zdaj kraljuje živ." Te besede opevajo zmago Jezusa, ko je s svojo smrtjo premagal smrt in nam obnovil življenje. Veljajo pa tudi za naše vsakdanje bivanje. Čutimo, kako v nas poteka nenehen boj med življenjem, tistim, kar je v nas božje, ustvarjeno za večnost, in smrtjo, tistim, kar je v človeku umrljivo, omejeno, sebično. Vstali Kristus nas vabi v boj. Ne v boj enega proti drugemu, temveč v boj proti nam samim. To je notranji boj, boj proti sebičnosti, proti strahu pred življenjem. Ta se kakor uničujoča slana plazi skozi (ne)krščansko Evropo in tudi po naši deželi, kjer vedno bolj prevladujejo krste nad zibelkami. Ozkosrčna, vase zagledana ljubezen ne more voditi drugam kot le v kraljestvo smrti. "Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti," piše apostol Janez, tisti, ki je pri zadnji večerji slonel Jezusu na prsih in je prvi prišel k njegovemu praznemu grobu. 

V prvih krščanskih časih je bil edini praznik velika noč, obhajanje Gospodovega vstajenja. Ob nedeljah so se Jezusovi učenci zbirali, da so se spominjali njegove ljubezni do konca. Sad tega spominjanja je bil, da so svojega Gospoda posnemali. Ljudje, ki so prihajali z njimi v stik, so strmeč govorili: "Glejte, kako se ljubijo med seboj!" Mislim, da se nam mora samo od sebe zastaviti vprašanje: koliko smo mi, kristjani ob začetku tretjega krščanskega tisočletja, tukaj, kamor smo postavljeni, resnični Jezusovi učenci?


Ni komentarjev:

Objavite komentar