Joz 24,
1-2a. 15-17. 18b; Ef 5, 21-32; Jn 6, 60-69
1. Pa smo tam! Kaj klavrn konec dogajanja ob Genezareškem
jezeru, bi rekli! O tem smo nekaj nedelj poslušali evangeljske odlomke, ko je
JEZUS čudežno nasitil množico poslušalcev in jim potem spregovoril o sebi
kot kruhu, ki prihaja iz nebes, ter zagotavljal: kdor jé ta
kruh, bo živel vekomaj. Očitno je bilo Judom všeč, da jim je pripravil
zastonjsko okrepčilo, in prav tako očitno, da mnogi v pomnožitvi kruha niso
mogli razumeti znamenja, potrdila, da je med njimi Gospod, ki se ne omejuje
zgolj na tisto, kar je vidno in otipljivo, ampak vse to neskončno presega. Še
več, v bivanje, ki vse vidno in otipljivo presega, vabi tudi človeka, mu
zagotavlja: kdor veruje v Sina, ima večno življenje, in jaz ga bom
obudil poslednji dan. Za konec njegovega dopovedovanja pa slišimo: mnogo
njegovih učencev je odstopilo in niso več hodili z njim.
2. Vedno znova se srečujemo z jasnimi znamenji, da Bog
tistih največjih darov, ki jih je naklonil človeku, možnosti razumnega
razmišljanja in svobodnega odločanja, nikakor ne omejuje; tudi v najusodnejših
stvareh se človek lahko sam odloča. Današnja Beseda nam o tem posreduje kar
nekaj misli:
- Mojzesov naslednik Jozue izziva ljudstvo: danes si
izberite, komu hočete služiti – lahko se odločijo za Gospoda, ki jih
je izpeljal iz sužnosti, ali za božanstva okoliških narodov, ki imajo
oči, pa ne vidijo in ušesa, pa ne slišijo;
- Gospod izziva učenca: ali hočete oditi tudi vi –
slišali so njegove besede, videli znamenja od Kane naprej, naj se zdaj
odločijo;
- pomenljiva je Gospodova glasno izrečena ugotovitev: so
pa nekateri med vami, ki ne verujejo – in prav tu je pojasnilo glede
nadaljnega razvoja dogodka, ko nekateri odidejo, iz vrst drugih pa se sliši
zatrdilo Besede večnega življenja imaš in mi verujemo, da si ti
Kristus, božji Sin.
3. Gre za vprašanje vere, ki je stalen izziv človekovemu razumu.
Drugače ne more biti. Zdrav razum brez težav sprejema dejstva, ki jih je mogoče
eksperimentalno dokazati. Vprašanja vere niso na tak način dokazljiva;
razum mora zapustiti varen krog dokazljivosti in se prepustiti
resničnosti, ki ga presega, izzvan je, da zaupa nekomu, ki to resničnost pozna
in jamči zanjo. Tako torej bistvo vere ni v tem, da sprejemamo posamezne
Gospodove besede, ampak da sprejemamo njega samega, da ga z vsem zaupanjem
sprejemamo kot našo pot, resnico in življenje. Gospod je prav z
napovedjo Evharistije zelo jasno povedal, da vera ne more biti le nekaj
"za vsak primer", samo za ugodno okolje, ne more se povezovati
s preračunljivostjo. Kakšna moč žari iz Pavlovega prepričanja, ki ga izrazi po
mnogih trdih preizkušnjah: vem, komu sem veroval!
Ni komentarjev:
Objavite komentar