26. nedelja med letom

Odgovorni smo za bližnjega

Am 6, 1a. 4-7; 1 Tim 6, 11-16; Lk 16, 19-31

Tako kot preteklo nedeljo, nam tudi danes spregovore prerok Amos, apostol Pavel in Gospod Jezus in spet povezujejo človekovo sedanjost z neminljivo prihodnostjo. Tukaj in zdaj se oblikuje naša prihodnost. 

1. V Amosovem času (8. stol. pred Kristusom) je v izraelskem kraljestvu mir, blagostanje, kar predvsem premožnejši sloj zavede v uživaštvo. Amos to vidi:

– poležavajo na slonokoščenih posteljah, stegujejo se na svojih blazinjakih, se derejo ob brenkanju harfe, ne boli pa jih Jožefova propast – teptajo pravico, norčujejo se iz upravičenih zahtev reveža, ga izmozgavajo;

– prerok s krepko besedo opozori na posledice: korakali bodo na čelu izgnancev, končala se bo razigranost – in kot božji glasnik neutrudno vabi k spreobrnjenju, ki je edino poroštvo za dobro prihodnost.

2. Kot odmev na prerokove besede zveni apostolovo naročilo Timoteju:

– prizadevaj si za pravico, za vero, za ljubezen, stanoviten bodi in krotek: krščanstvo ni v lepih besedah, poudarja apostol, ampak v stalnem prizadevanju, da bi se povsod uveljavljala pravica ter iskren in pošten odnos do bližnjega;

– otipljiv izraz dobi vse to v spoštovanju, razumevanju, upoštevanju vsakega človeka, pravi Pavel, v ljubezni, potrpežljivosti in krotkosti.

3. Gospod prerokovo in apostolovo misel postavi v ožji okvir, razloži jo z znano priliko o bogatinu, ki mu za težave drugih ljudi ni mar, in Lazarju, revežu, bolniku, človeku na robu družbe. Pokaže oba tudi v večnosti: reveža so odnesli v Abrahamovo naročje, bogatin trpi muke. Pa ne gre za poceni razlago: potrpite na zemlji, v večnosti bo bolje. Pogovor bogatin – Abraham to potrjuje:

– bogatin: pošlji Lazarja k mojim bratom, naj jih posvari, da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja; uvidi, da je od ravnanja na zemlji odvisna večnost;

– spet smo pri stari Gospodovi opredelitvi: kar koli ste storili enemu mojih najmanjših bratov, ste meni storili – kadar koli Gospod govori v prispodobah o večnosti, se vedno vrača na sedanjost, na človekovo ravnanje tukaj in zdaj, na pravičen odnos do vsakogar, in zelo nedvoumno, vsakomur razumljivo razlaga, da bo tukajšnje, zdajšnje ravnanje prineslo enemu plačilo, drugemu obsodbo.

4. Božja beseda nam razločno da vedeti: s svojim odnosom do temeljnih vrednot ustvarjamo razmere, v kakršnih živimo, s svojim odnosom do teh vrednot neizprosno krojimo svojo večnost. Nismo le otroci stvarstva, ampak predvsem otroci Očeta, bratje in sestre – vsak človek je ne le “nekdo drug”, ampak bližnji, za katerega smo odgovorni.