13. nedelja med letom

PREDNOSTNA LJUBEZEN DO JEZUSA NE ODPRAVLJA ČLOVEŠKE LJUBEZNI

Mt 10,37–42

Jezusova navzočnost, ki je prinašalka miru, v resnici ločuje – in to je značilni učinek meča – ker ga ne sprejemajo vsi. In ta ločitev prodira tudi v družine.

Tistemu, ki sprejme Jezusa, se včasih zgodi, da mora narediti zelo radikalno izbiro tudi v najbolj intimnih čustvih; ne zato, da bi jih zapustil, ampak da bi jih očistil in jih naredil pristnejša. Tukaj smo zagotovo začudeni nad radikalnostjo izbire spričo trikrat ponovljenega »ni mene vreden« v evangeljskem odlomku, ki ga prinaša današnja nedeljska Božja beseda. Pa vendar ni druge poti, da bi bili pristni. Ljubezen do očeta in matere je prirojena po naravi in je Božja zapoved. Ko ljubimo očeta in mater, priznavamo dar življenja, ki smo ga prejeli od njiju. Ko pa ljubimo v Gospodu, se dvignemo k njemu, od katerega je odvisno vsako življenje. Ljubiti Jezusa torej pomeni intenzivno ljubiti Očeta, ki nam ga je podaril, in bolj prepričano ljubiti tiste, ki so nam fizično podarili življenje. 

In isto se zgodi tudi v zvezi s sinovi in hčerami. Starši s tem, da jih ljubijo, živijo tisto očetovstvo in materinstvo, ki ima svoj izvor v Bogu; kot starši ljubijo Jezusa nad vse, jim bolje uspe v polnosti živeti tisto popolno podarjanje samih sebe otrokom, ki nas ga je učil Gospod. To podarjanje postane žrtev, ali kakor pravi Jezus sam, postane nošenje lastnega križa, da bi posnemali njega. Samo tistemu, ki odnos z njim spremeni v bistveni del svojega življenja, bo uspelo dati pravi pomen in pravilno usmeritev vsakemu človeškemu odnosu. Prednostna ljubezen do Jezusa ne odpravlja človeške ljubezni, ampak jo povzdigne, jo naredi pristno, jo spremeni v »agape«, kar pomeni, da se razdaja in ni nikoli sebična. Da bi dosegli ideal prave ljubezni in bili zares nosilci kraljestva, nas Jezus vabi, naj hodimo za njim, naj privolimo, da bomo od njega dobivali smisel in resnico svojega življenja in vsakega človeškega odnosa.