Jn
15,9-17 "To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jubil
jaz. "
V središču današnje božje besede
je ena sama beseda: ljubezen. O njej, tej besedi namreč, govori tudi vse drugo
okrog nas. O ljubezni govorijo najrazličnejši časopisi, zgodbe in knjige; o
njej govore malodane vsi filmi in nočni lokali. Koga naj torej vzamemo za
učitelja prave Ijubezni? Kam naj gremo, da si preskrbimo - kot pravi ljudska
modrost - tisto zdravilno rožo, brez katere vsakdo zboli, a je ni mogoče kupiti
v nobeni lekarni sveta?
Sveto pismo nas vabi, da gremo k Njemu, ki se razodeva kot ljubezen sama. Pri njem bomo spoznali, da je ljubezen sprejem drugega v svoje srce.
"Kajti Bog je Ijubezen" (1 Jn 4,8). Takšna je enkratna izjava sv. Janeza, apostola ljubezni. Ne gre za trditev filozofskega spoznanja, marveč spoznanja celotne zgodovine odrešenja: vse božje delovanje v svetu, v zgodovini božje zaveze s človekom - vse je izraz razodete, zastonjske božje samopodaritve. Končno in v najvišji meri pa se je Bog sam podaril v Kristusu. "V tem se je razodela božja ljubezen do nas, da je Bog na svet poslal svojega Sina . . ." (1 Jn 4,9).
Sveto pismo nas vabi, da gremo k Njemu, ki se razodeva kot ljubezen sama. Pri njem bomo spoznali, da je ljubezen sprejem drugega v svoje srce.
"Kajti Bog je Ijubezen" (1 Jn 4,8). Takšna je enkratna izjava sv. Janeza, apostola ljubezni. Ne gre za trditev filozofskega spoznanja, marveč spoznanja celotne zgodovine odrešenja: vse božje delovanje v svetu, v zgodovini božje zaveze s človekom - vse je izraz razodete, zastonjske božje samopodaritve. Končno in v najvišji meri pa se je Bog sam podaril v Kristusu. "V tem se je razodela božja ljubezen do nas, da je Bog na svet poslal svojega Sina . . ." (1 Jn 4,9).
Bog nas je sprejel v svoje srce, vase.
S tem so bile premagane razdalje med Bogom in človekom, kakršne lahko premaga samo ljubezen.
Francoski pesnik Charles Peguy pravi v razlagi zgodbe o izgubljenem sinu: "če kdo ljubi, se daje tako, da postane odvisen in celo suženj tistega, ki ga Ijubi. Tako daleč je šel Bog v svoji ljubezni." Tako daleč naj bi šli tudi mi kristjani.
Pisatelj Dostojevski polaga v usta vlačuge Grušenke tole izpoved: "Upala sem, da se bo našel nekdo, ki me bo ljubil, mene nevrednico, in ne mene samo za ceno moje sramote."
Kristus je sprejel človeka do zadnjih globin njegove bede. In kristjani smo poklicani, da to božjo ljubezen "prenašamo" v resničnost življenja.
Ljubite se med seboj, kakor sem vas ljubil jaz!
Še kar radi in lahko bi sprejeli Kristusovo zapoved ljubezni v smislu: Hočem
ljubiti, vendar tako, kot hočem jaz; hočem ljubiti, kadar se za to odločim jaz;
tistega, ki ga izberem jaz . . . Sam hočem določati, kdo je vreden moje
ljubezni. Janezov evangelij pa nam daje drug vzorec: Ljubite se, kakor sem jaz
vas Ijubil. Prav ta KAKOR pa podira meje našega malega ravnotežja.
Vzorec božje ljubezni daleč in neskončno daleč presega naša majhna obzorja.
Tu spoznavam, da ljubezen ni neka sama po sebi umevna stvar, marveč da se je moram učiti; da moram v šolo Učitelja ljubezni; da moram v tveganje srečanja z drugim; da moram celo v odpoved samemu sebi, če hočem drugega sprejeti vase.
Kristus je sebe "izničil", da je nas sprejel. Zato velja tudi za nas: "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo svoje življenje da za svoje prijatelje" - čeprav lahko le v pozabljanju nase, zatajevanju in vdanosti, ki jih od nas zahteva vsakdanje življenje.
Božja beseda o ljubezni pada torej v nas kakor seme, ki naj klije in raste v srcih, dokler ne obrodi stoteren sad (Mr 4,20): sad sočutja, velikodušnosti, odpuščanja, razumevanja in zavzetosti, posebej do slabotnega in pozabljenega.
S tem so bile premagane razdalje med Bogom in človekom, kakršne lahko premaga samo ljubezen.
Francoski pesnik Charles Peguy pravi v razlagi zgodbe o izgubljenem sinu: "če kdo ljubi, se daje tako, da postane odvisen in celo suženj tistega, ki ga Ijubi. Tako daleč je šel Bog v svoji ljubezni." Tako daleč naj bi šli tudi mi kristjani.
Pisatelj Dostojevski polaga v usta vlačuge Grušenke tole izpoved: "Upala sem, da se bo našel nekdo, ki me bo ljubil, mene nevrednico, in ne mene samo za ceno moje sramote."
Kristus je sprejel človeka do zadnjih globin njegove bede. In kristjani smo poklicani, da to božjo ljubezen "prenašamo" v resničnost življenja.
Ljubite se med seboj, kakor sem vas ljubil jaz!
Vzorec božje ljubezni daleč in neskončno daleč presega naša majhna obzorja.
Tu spoznavam, da ljubezen ni neka sama po sebi umevna stvar, marveč da se je moram učiti; da moram v šolo Učitelja ljubezni; da moram v tveganje srečanja z drugim; da moram celo v odpoved samemu sebi, če hočem drugega sprejeti vase.
Kristus je sebe "izničil", da je nas sprejel. Zato velja tudi za nas: "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo svoje življenje da za svoje prijatelje" - čeprav lahko le v pozabljanju nase, zatajevanju in vdanosti, ki jih od nas zahteva vsakdanje življenje.
Božja beseda o ljubezni pada torej v nas kakor seme, ki naj klije in raste v srcih, dokler ne obrodi stoteren sad (Mr 4,20): sad sočutja, velikodušnosti, odpuščanja, razumevanja in zavzetosti, posebej do slabotnega in pozabljenega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar