3. adventna nedelja

Stvarnik, vsemogočni Bog, nas vsak trenutek nagovarja, navdihuje, tolaži, vabi v srcu, v duši… kliče k sebi, da bi sprejeli Njegovo ljubeznivo roko. Da bi sprejeli njegovo pomoč.
K Bogu prihajamo, molimo, praznujemo sv. mašo… samo zato, da bi nam On pomagal. Gre za ta edini način, da bi preko vere, molitve, sprejemanja sv. zakramentov, branja sv. pisma, drugega izročanja Bogu, lahko mi sprejeli njegovo pomoč.
Danes je človek v veliki duhovni krizi. Ljudje so/smo danes zelo napeti, živčni, jezni, depresivni, bolni, naveličani, obupani, samomorilni…

Carl Jung je rekel: »Osnovna nervoza našega časa je praznina.« Vsi ljudje namreč čutimo močno hrepenenje po smotru in globini življenja; Jezus nam preko osebnega odnosa z njim ponuja smiselno življenje v vsej svoji polnosti: »Jaz sem prišel, da bi vi imeli življenje in ga imeli v obilju.«   Zaradi nesprejemanja, odklanjanja Boga in Njegove pomoči, zaradi nevere je takšna kriza: Duhovnik v Laškem pravi, da so v roku 10 dneh imeli 3 samomore. Trije mlajši ljudje so si vzeli življenje, med njimi oče z 4 otroki. Podatek pravi da naj bi bilo samo v Ljubljani 22.000 uživalcev drog, narkomanov, ki se zaradi praznine, osebne nemoči… morajo olajšati, zadeti, doživeti malo »nebeškega« miru… Kaj je to danes.
Nesprejemanje Boga ima strašne in grozne posledice, ki človeku rušijo življenje, ki ga v bistvu naredijo trpečega, obupanega, nesrečnega…

Včeraj sem neki gospe, ki je izrazila, da ne prihaja redno k sv. maši, predlagal, da naj dobro opazuje dneve po sv. maši: pon. tor. sre. Kako se počuti, kaj se ji dogaja v primerjavi z tednom, ko ne gre v ned. k sv. maši… in me je že med stavkom prekinila, da se dobro zaveda, da pozna, da je že ugotovila, da so dnevi po prisotnosti pri sv. maši boljši. Pravi da ji je znano iz izkušenj da je po maši sreča, toda kljub temu jo neka sila ustavlja da se ne odloči vsako nedeljo.

Bog nas po veri in predanosti njemu želi varovati in nam pomagati. Vsakemu človeku je v sveti božični noči naproti poslal svojega edinorojenega Sina JEZUSA, ki nam močno dokazuje, da je resnično Bog in da nesmrtno vedno živi. On si želi, da bi ga spoznali in bi lahko vstopil v naša življenja IN NAM JIH UREJAL, NAS OZDRAVLJAL, ŠČITIL PRED HUDIČEM, ZLOM, PRED GREHOM, OBUPOM, ŽALOSTJO, PRITOŽEVANJEM… Jezus namreč pravi: »Glej, stojim pred vrati [tvojega srca] in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« S svojo smrtjo na križu je Jezus prevzel nase vse grehe človeštva in nam tako dal možnost odpuščanja, sprejetosti in osebnega odnosa z njim.
Bog hoče vsakega od nas v vsakem trenutku in vedno reševati in nam pomagati. Vedno nam bo šepetal v duši in srcu, da je z nami. Vedno nam bo dajal znamenja za svoj obstoj.

Po drugi svetovni vojni so hoteli komunisti popolnoma uničiti v ljudeh vero in ukiniti Cerkev. Partija je imela resen načrt, da z raznimi napadi (z zapiranji in uboji vernih, prepovedjo vsega duhovnega, verouka, rušenjem mnogih cerkva, odpuščanjem vernih iz služb, pranjem možganov v šolah in vsiljevanjem laži, da ni Boga) in z vsem drugim mučenjem v obdobju od 1945 do 1952 popolnoma uniči in izbriše v ljudeh Boga, vero, hrepenenje po nebesih, po božji Ljubezni in pomoči. To so počeli z vso močjo in z vsemi sredstvi in na vse možne načine. Drugo leto bo točno 70 let od tega zastavljenega datuma, ko naj bi bilo popolnoma uničeno vse glede vere v Darovalca življenja, Boga Ljubezni in nebes…  Verjetno večjega preganjanja kristjanov, kot je bilo to komunistično zlo, ne bo nikoli več. Kako naj bi človeku izbrisali hrepenenje po Bogu, iz katerega je izšel in ki edini podarja življenje? Kamorkoli človek pogleda, na karkoli pomisli, v vsaki stvari je prisoten in so vidna znamenja dobrega Boga, ki 24 ur na dan gleda na vsakega, ga živi, neizmerno ljubi in mu po odprtosti srca želi brezmejno pomagati.