4. postna nedelja

Na več mestih v evangeliju vidimo, kakšno pozornost je Jezus izkazoval grešnikom, na drugi strani pa tudi reakcije tistih, ki so se sklicevali na postavo. Grešniki so čutili, da jih sprejema, da jih ne obsoja v naprej, zato so ga radi poslušali.

Kdo so bili grešniki? Katera vrsta ljudi je bila mišljena pod to besedo grešniki? Če bi to bili kriminalci, se pravi osebe, ki so nevarne za družbo, bi razumeli Jezusove nasprotnike, ki so Jezusa kritizirali, da se druži z njimi. Bilo bi tako, kot da bi se  duhovnik družil s preprodajalcem mamil.

Farizeji so imeli svoj pogled na izpolnjevanje postave, zato je veljal za grešnika vsak tisti, ki ni posnemal njihove tradicije in načina izpolnjevanja postave. Po isti logiki so tudi Eseni, ki so bili skupnost, ki je živela v Qumranu in je še bolj dosledno izpolnjevala postavo, farizeje imeli za grešnike. Tako je tudi danes, da tradicionalisti, ki dajejo prevelik poudarek na  izpolnjevanje  predpisov, tiste, ki imajo bolj »širok pogled«, enostavno označijo za »slabe« vernike.

Jezus ni odprl vrat nebeškega kraljestva kriminalcem in tistim, ki se niso hoteli poboljšati, pa tudi ni rekel, da grešnikov ni, temveč se je zavzel za tiste, ki so imeli željo, da zaživijo lepše in polnejše življenje, pa se niso mogli rešiti iz objema tradicije, ki jih je že vnaprej odpisala.

Jezus ne pravi, da ni greha in da ni grešnikov. Dejstvo, da jih je imenoval »bolni«, to dokazuje. Bil je še bolj dosleden, kot dotedanja tradicija, ki je za greh imela storjeno dejanje. Jezus podčrta tudi greh, ki ga človek stori v mišljenju in besedah.  Postava je predvidevala sankcijo za uboj, Jezus pa pokaže, da je že greh, če drugega sovražim. Jezus je vsakemu grešniku dejal: »Pojdi in ne greši več!« Nobenemu ni rekel: »Pojdi in nadaljuj s svojim življenjem!«

To, kar Jezus obsoja, je, da človek preveč zaupa vase in ima sebe za pravičnega, boljšega od drugega in tako začne druge obsojati in zaničevati. Lahko bi rekli, da je Jezus bil bolj trd in neizprosen do teh ljudi, kot pa do samih grešnikov.

Novost Jezusovega odnosa do grešnikov ni njegova dobrota in usmiljenje,  vse to bi se lahko razložilo iz čisti človeškega vidika. Je pa nekaj, kar se iz tega človeškega vidika ne da razložiti, to je, da je grehe odpuščal. To lahko stori samo Bog. Ravno to, da Jezus odpušča grehe, nam daje odgovor na vprašanje: »Kdo je Jezus«?

Vrnimo se k priliki o izgubljenem sinu. Je rdeča nit, ki povezuje vse tri prilike - o izgubljeni ovci,  o izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu - je misel, ki jo izreče  žena, ko najde drahmo: »Veselite se z menoj.« To misel tudi Jezus pove ob zaključku: »V nebesih, bo večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«

Rdeča nit v vseh treh prilikah je »veselje Boga«.  To je svetopisemska misel, ki nam Boga predstavi tudi v njegovem veselju, ko človek zaživi svojo Božjo podobnost v tem, da se osvobodi greha in zaživi pravi odnos do Boga in bližnjega. 

V naši priliki to veselje preraste v praznovanje, kjer je pomembna tudi praznična obleka, prstan na roki, ki pomeni vez z družino, in zaklano jagnje, ki so ga zaklali vsako leto, ko so se spominjali čudežne rešitve iz Egipta.

Ruski pisatelj Dostojevski v enem od svojih romanov opisuje ženo, ki drži v naročju le nekaj tednov starega otroka. Ta otrok se ji v nekem trenutku prvič nasmehne. Žena je čisto iz sebe, začne jokati od sreče, naredi križ in se Bogu zahvali za dar, ki ga je bila deležna …
Ko človek doživi srečanje z Bogom pri sv. spovedi, ko začuti, da mu je greh odpuščen, takrat, če se zaveda, da je to čisti  zastonjski dar, tudi njemu pride na lice solza sreče, v srcu pa se naseli mir.

Postni čas je priložnost, da se tudi mi preko zakramenta sprave vrnemo v »objem Očeta«. Lahko se vrnemo, ker nas on že pričakuje, še več, je že »na poti proti nam«. Z dobro spovedjo ne bomo »razveselili Boga« samo Boga, temveč tudi sebe, ker bomo zaživeli to, za kar smo bili ustvarjeni: biti hči, biti sin, ki živi v »Očetovi hiši«, kjer nam nič ne manjka, pa čeprav dostikrat mislimo in si predstavljamo, da nas ta odnos utesnjuje in bi lahko »v svetu«, kjer bi mi sami odločali o tem, kar je dobro in slabo za nas, zadihali zrak svobode… Izgubljeni sin nam s svojo žalostno izkušnjo pravi, da temu ni tako!