Povišanje sv. Križa

Današnji praznik Povišanja sv. Križa ima zgodovinski temelj. Po Jezusovi smrti je bil skoraj 300 let njegov grob zasut in križ zakopan globoko v zemlji. Našla ga je sv. Helena, mati cesarja Konstantina, ki je dal leta 313 kristjanom svobodo. Sv. Helena je prišla v Jeruzalem, da počasti svete kraje, kjer je Jezus trpel, umrl in vstal od mrtvih. Na njeno pobudo so odkrili Jezusov grob in našli križ, na katerem je Jezus umrl. Cesar Konstantin je dal nad Jezusovim grobom sezidati cerkevi Kristusovega vstajenja in cerkev sv. Križa ali Božjega groba, ki sta med seboj povezani.

1. Križ v kristjanovem življenju. Krščeni smo v znamenju križa, v imenu Troedinega Boga. Z znamenjem križa začenjamo in končujemo molitve. Starši pokrižajo otroka pri krstu, vsak dan ko ga položijo v posteljo, ali pride k njim, da ga pokrižajo predno gre spat. Pokrižajo sina ali hčer, ko odhajata od doma, ko se poročita. Križ na prsih je znamenje pripadnosti Jezusu. Mrtvim dajemo v roke križ, če imajo pogreb, kakršnega je imel Jezus. Križ na grobu je znamenje vere in upanja v novo življenje po smrti. Znamenje križa stoji na poljih na križiščih, ob poteh, na krajih nesreč ali kjer so umrle nedolžne žrtve. Ko gremo mimo križa, pozdravimo Jezusa: »Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.« 

2. Križ v naših domovih. Na najbolj častnem mestu v naših domovih je postavljen križ. Pri poroko imam navado, da dam novoporočencema križ in pravim: »Če bosta ob tem križu sklepala roke in molila, ne bo sile, ki bi podrla vajino skupnost.« Pred križem se družina zbira k molitvi, povezuje se z Bogom in med seboj. Marija v Medžugorju je govorila: »Molite pred križem! Tako boste dobili veliko milosti!«  
Zgodilo se je: Kolikokrat se je stara in bolna mati ozrla na križ. Na križu je dobivala moč, veliko molila, trpela in klicala Božji blagoslov. Mati je umrla. Njeno telo so pokopali, stanovanje prenovili, križ odnesli na podstrešje. Duhovnik, ki je prišel v hišo, je to opazil in dejal: »Mamo ste odnesli na pokopališče, Jezusa pa na podstrešje, kakšna izguba!«

3. Jezus nas je s križem odrešil večne smrti. Vsi svetniki so veliko trpeli. Sv. Rozi iz Lime je Jezus v razodetju govoril: »Naj se ljudje ne dajo z ničemer premotiti. Ena same stopnice vodijo v nebesa. Brez križa ni poti v raj.«
Danes trpeče ljudi odpišejo, ker so sami zdravi in močni. Ko pa trpljenje zadene njih, se utapljajo v obupu. Križ brez vere vodi v obup, križ z Jezusom vodi v nebesa. V pesmi pojemo: O Sv. Križ, življenja luč, o sv. Križ, nebeški ključ.« Amen.

Zgledi:
1. Ruski pisatelj Solženicin je po več letih delovnih taborišč v Sibiriji čisto obupal. Pripoveduje, da je sklenil, da bo pred vsemi zaporniki odšel proti izhodu taborišča in bil tako ustreljen. Ko je stal v prvi vrsti, pa je kakor po čudežu nek zapornik nenadoma stopil pred njega, kakor da bi vedel, kaj namerava storiti. Potem pa je ta v snegu celo zarisal križ pred njim. Za Solženicina je bil križ znamenje rešitve, da je še več let vztrajal v hudem trpljenju in bil naposled rešen in potem kot pisatelj prejel Nobelovo nagrado. 

2. Vsi svetniki, so bili trdno prepričani, da je v Jezusovem križu »Božja moč in Božja modrost« (1 Kor 1,24), kot pravi sv. Pavel. Ne samo, da so se križali v skušnjavah, ampak so se z znamenjem križa branili tudi pred drugim zlom. Papež sv. Gregor Veliki piše o sv. Benediktu, ki je bil njegov sodobnik, da je ta pred vsako jedjo in pijačo naredil znamenje križa. Nekega dne so sv. Benediktu prinesli čašo najboljšega vina v katerem je bil strup. Po svoji navadi je nad čašo naredil znamenje križa in zgodil se je čudež: čaša se je razletela in vino se je razlilo. Zato sv. Benedikta upodabljajo s knjigo in čašo na njej.