1. V evangeliju smo slišali znani
evangeljski odlomek, ko se vstali Jezus prikaže dvema učencema, ki gresta iz
Jeruzalema v vas Émavs. Jezus se jima pridruži, a ga ne spoznata. Žalostna mu
pripovedujeta mu svojo bolečino, kar se je zgodilo z Jezusom, o njegovi obsodbi
in križanju. Povesta mu tudi, da so ga nekateri videli, da živi, in da v grobu
niso videli njegovega telesa.
Jezus ju najprej pograja, da nista verovala, kar so o njem povedali preroki. Začne razlagati, da je bilo njegovo trpljenje, smrt in vstajenje napovedano po prerokih v Svetem pismu: »Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki (Iz 50,6); da bodo za njegovo suknjo žrebali pravi 22. psalm: » … za mojo suknjo žrebajo« (Pod našim križem na Kopanju je narisana kocka ...). Isti psalm pravi: »… prebodli so mi roke in noge«. Tudi velika noč je bila napovedana v SP. Kralj David je 1000 let pred Jezusovim rojstvom zapisal v 16 psalmu: »Svojemu zvestemu ne boš dal videti trohnobe.«
2. Jezus je v današnjem evangeliju pokazal, kako naj bo sestavljena sv. maša. Ima naj dva dela: Božjo besedo in evharistično daritev.
Ko se približajo vasi, ga tako lepo povabita: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre …«
Ta prošnja je napisana na fasadi hiše v Ljubljani v Trnovem, kjer bivajo bolni in ostareli duhovniki: »Mane nobiscum!« »Ostani z nami, proti večeru gre.«
3. Pisatelj Ivan Cankar pripoveduje v črtici Pred pragom zgodbo vernega zdravnika s hribov, kjer je služboval tudi njegov prijatelj maloverni učitelj. Ta nikoli ni stopil v cerkev, kamor je zdravnik redno zahajal. V kraj pa se je priplazila zavratna bolezen in tudi učiteljev dveletni Bojan je zbolel. Zdravnik mu je dal upanje. Toda čudno! Bolezen se je le vlekla. Tudi zdravnika je začelo skrbeti. Težko mu je bilo posebno zaradi trpljenja staršev. Nekoč po kosilu pa se je oglasil na cesti zvonček. Duhovnik je šel obhajat bolnika in je blagoslavljal verne ljudi, ki so poklekovali ob njegovem mimohodu. Zdravnik, ki je stanoval nasproti Bojanovih, je zapazil skozi okno, da je Bojanova mati pokleknila kar v blato, za njo pa še oče. Nikoli prej in ne pozneje ni videl zdravnik takega obraza tega očeta, tolike vdanosti, tolike goreče prošnje, toliko vernega zaupanja: »Gospod, ki greš mimo, ozri se še name, grešnika, in na mojo bolečino, dotakni se mojega bolnega otroka. Ostani tukaj!« Otrokova bolezen je bila zdravilo za dušo malovernega očeta.
4. »Ostani z nama«, ga učenca povabita. Jezus je na povabilo vstopil in za mizo vzel kruh in ga blagoslovil, kot pri zadnji večerji. V hipu sta ga spoznala: »Pa to si ti, Jezus!«
Jezus je med nami pri lomljenju kruha, pri nedeljski sv. maši. Tu ga spoznamo, čeprav ga ne vidimo, ampak trdno verujemo, da je z nami.
Tu ga vedno znova zapros
mo: »Ostani z
nami«, sami smo tako nemočni, slabotni, s teboj pa se nam ni treba ničesar
bati. Zagotavljaš nam: »Jaz sem z vami vse dni.«. »Ostani z nami, Gospod!«
Amen.
Jezus ju najprej pograja, da nista verovala, kar so o njem povedali preroki. Začne razlagati, da je bilo njegovo trpljenje, smrt in vstajenje napovedano po prerokih v Svetem pismu: »Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki (Iz 50,6); da bodo za njegovo suknjo žrebali pravi 22. psalm: » … za mojo suknjo žrebajo« (Pod našim križem na Kopanju je narisana kocka ...). Isti psalm pravi: »… prebodli so mi roke in noge«. Tudi velika noč je bila napovedana v SP. Kralj David je 1000 let pred Jezusovim rojstvom zapisal v 16 psalmu: »Svojemu zvestemu ne boš dal videti trohnobe.«
2. Jezus je v današnjem evangeliju pokazal, kako naj bo sestavljena sv. maša. Ima naj dva dela: Božjo besedo in evharistično daritev.
Ko se približajo vasi, ga tako lepo povabita: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre …«
Ta prošnja je napisana na fasadi hiše v Ljubljani v Trnovem, kjer bivajo bolni in ostareli duhovniki: »Mane nobiscum!« »Ostani z nami, proti večeru gre.«
3. Pisatelj Ivan Cankar pripoveduje v črtici Pred pragom zgodbo vernega zdravnika s hribov, kjer je služboval tudi njegov prijatelj maloverni učitelj. Ta nikoli ni stopil v cerkev, kamor je zdravnik redno zahajal. V kraj pa se je priplazila zavratna bolezen in tudi učiteljev dveletni Bojan je zbolel. Zdravnik mu je dal upanje. Toda čudno! Bolezen se je le vlekla. Tudi zdravnika je začelo skrbeti. Težko mu je bilo posebno zaradi trpljenja staršev. Nekoč po kosilu pa se je oglasil na cesti zvonček. Duhovnik je šel obhajat bolnika in je blagoslavljal verne ljudi, ki so poklekovali ob njegovem mimohodu. Zdravnik, ki je stanoval nasproti Bojanovih, je zapazil skozi okno, da je Bojanova mati pokleknila kar v blato, za njo pa še oče. Nikoli prej in ne pozneje ni videl zdravnik takega obraza tega očeta, tolike vdanosti, tolike goreče prošnje, toliko vernega zaupanja: »Gospod, ki greš mimo, ozri se še name, grešnika, in na mojo bolečino, dotakni se mojega bolnega otroka. Ostani tukaj!« Otrokova bolezen je bila zdravilo za dušo malovernega očeta.
4. »Ostani z nama«, ga učenca povabita. Jezus je na povabilo vstopil in za mizo vzel kruh in ga blagoslovil, kot pri zadnji večerji. V hipu sta ga spoznala: »Pa to si ti, Jezus!«
Jezus je med nami pri lomljenju kruha, pri nedeljski sv. maši. Tu ga spoznamo, čeprav ga ne vidimo, ampak trdno verujemo, da je z nami.
Tu ga vedno znova zapros
mo: »Ostani z
nami«, sami smo tako nemočni, slabotni, s teboj pa se nam ni treba ničesar
bati. Zagotavljaš nam: »Jaz sem z vami vse dni.«. »Ostani z nami, Gospod!«
Amen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar