7. velikonočna nedelja

1. Minuli praznik Vnebohoda nas je spomnil Jezusovega slovesa od učencev. Ko jim je govoril o odhodu k Očetu, je ugotavljal: žalost vam je napolnila srce. Vihrave ribiče je misel na slovo prizadela. Gospod, njihov pristen prijatelj, je tokrat razkril srce in jim razložil svoje poslanstvo. Kot da so se jim odprle oči: glej, zdaj govoriš čisto jasno in ne uporabljaš nobene prispodobe; zdaj vemo, da vse veš, zato verujemo, da si prišel od Boga. Ob potrpežljivih in obzirnih Jezusovih spodbudah vse bolj umevajo njegovo poslanstvo v svetu in prav tako tudi, da jih je izbral, da bi to delo nadaljevali. Ko so v svoj zbor namesto Juda izvolili Matija, je Peter poudaril: on bo z nami priča Gospodovega vstajenja. Mar jih ni v tem poslanstvu krepilo predvsem Gospodovo zagotovilo: z vami ostanem do konca sveta! 

2. Prvo skupnost mož in žena, ki so priče Gospodovega vstajenja, skupnost, ki ji pravimo Cerkev, nam v nekaterih značilnostih oriše današnja beseda:
- Jezus jih v pogovoru z Očetom, kot ga slišimo v evangeliju, predstavlja: tvoji so, besede, ki si mi jih dal, sem dal njim, oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da si me ti poslal;
- ti ljudje, po imenu našteti apostoli in žene, postajajo priče za resnico o Bogu, o Odrešeniku, o človeku pred Bogom, odgovorne priče, ki jim je v moči Duha jasno, da v nikomer drugem ni odrešenja, zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili;
- ti ljudje imajo za svoje osebno odgovorno pričevanje pred seboj živ zgled Učitelja, ki je pred rimskim oblastnikom, torej pred uradno javnostjo zatrdil: zato sem rojen in zato sem prišel na svet, da pričujem za resnico.

3. Te ljudi, to skupnost, ki ji rečemo Cerkev, Gospod vključuje v svoj pogovor z Očetom, moli za Cerkev, moli za nas. Gospod ni samo naš Učitelj in Vodnik, po besedah apostola Janeza vendar imamo pri Očetu zagovornika, Jezusa Kristusa, pravičnega, in kako prav je, da se tega zavedamo in to upoštevamo! Če smo  prisluhnili Jezusovemu pogovoru z Očetom, nismo mogli prezreti besed, ki so človeku lahko stalni in zanesljiv temelj njegovega upanja:
-  zanje prosim, ker so tvoji –prosi torej za vse nas, ki Boga v veri sprejemamo in svojo vsakdanjost skušamo usmerjati po njegovi besedi;
- prosim, da jih obvaruješ hudega – prosi za nas, da bi bili obvarovani pred grehom, še posebej pred zlom nevere, nezaupanja v Boga;
- prosim tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame – prosi za vse, ki bodo slišali besedo o Bogu, o vstajenju in življenju, da bi v tej veri vztrajali.