To nedeljo
nadaljujemo z branjem šestega poglavja Janezovega evangelija. Jezus je napravil
velik čudež pomnožitve kruha in nato razložil pomen tistega »znamenja«(Jn 6,41-51).
Kakor je že
prej storil s Samarijanko, ko je začel z žejo in z znamenjem vode, tu Jezus
začne z izkušnjo lakote in z znamenjem kruha, da bi razodel Sebe in povabil,
naj verujejo vanj.
Ljudstvo ga
išče, ljudstvo ga posluša, ker so navdušeni zaradi čudeža–hoteli so ga za
kralja! A ko Jezus trdi, da je On sam tisti kruh, ki ga daje Bog, se mnogi
zgrozijo, ne razumejo in začnejo med seboj mrmrati: »Mar ne poznamo njegove
matere in očeta – pravijo: Kako more sploh trditi: “prišel sem iz nebes”« (Jn 6,42). In začnejo godrnjati. Tedaj
Jezus odgovori: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je
poslal«, in doda: »Kdor veruje, ima večno življenje« (vv. 44.47).
Preseneča
nas ta Gospodova beseda in nam da misliti. Uvaja nas v dinamiko vere, kar
pomeni v odnos: v odnos človeške osebe – vseh nas – in Jezusove
osebe, kjer ima odločilno besedo Oče, in seveda, Sveti Duh – ki ga tu
predpostavljamo. Ni dovolj, da srečamo Jezusa, da bi verovali vanj, ni dovolj,
da beremo Sveto pismo, Evangelij–seveda je to pomembno!, a ni dovolj. Ni dovolj
niti to, da smo prisotni pri nekem čudežu, kakor je tisti o pomnožitvi kruha. Toliko
ljudi je prišlo v tesen stik z Jezusom in mu niso verjeli, ampak so ga celo
prezirali in obsodili. In jaz se vprašam: Kako to? Ali jih ni privlekel Oče? Ne,
to se je zgodilo, ker je bilo njihovo srce zaprto delovanju Božjega Duha. In če
imaš zaprto srce, vera ne vstopi. Bog Oče nas vedno privlači k Jezusu, a mi smo
tisti, ki odpremo ali zapremo svoje srce. A vera, ki je kakor seme v
globini srca,vzklije, ko dovolimo, da nas Jezus “pritegne” k Očetu,
in “gremo k Njemu” z odprtim srcem, brez predsodkov; tedaj v njegovem obrazu
prepoznamo Božje Obličje in v njegovih besedah Božje Besede, ker nam je Sveti
Duh dal možnost, da smo vstopili v odnos ljubezni in življenja, ki je med Jezusom
in Bogom Očetom. In tu prejmemo dar, dar vere.
V tem
razpoloženju vere lahko tedaj razumemo smisel “Kruha življenja”, ki nam ga
Jezus daje in o katerem se izrazi tako: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz
nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz,
je moje meso za življenje sveta (Jn 6,51).
V Jezusu, v njegovem “mesu” – se pravi v njegovi konkretni človeškosti – je
navzoča vsa ljubezen Boga, ki je Sveti Duh. Kdor se pusti, da ga ta ljubezen
povleče k Jezusu in gre z vero, prejme od njega življenje, večno življenje.
Tista, ki je
na zgleden način živela to izkušnja, je Devica iz Nazareta, Marija: prva človeška
oseba, ki je verovala v Boga tako, da je sprejela Jezusovo meso. Učimo se od
nje, naše Matere, veselja in hvaležnosti za dar vere. Dar, ki ni nekaj “privatnega”,
dar, ki ni privatna last, ampak dar, ki ga je treba deliti z drugimi: dar»za
življenje sveta«!
