ponedeljek, 20. julij 2015

16. nedelja med letom

Učencem je uspelo oznanjevati evangelij – To, da je Jezus božji Sin prišel za vse ljudi, da nas reši, osvobodi, nas varuje, ščiti… Ljudem so povedali o čudežih, o Jezusovi Božji moči, ki deluje še danes in vedno. Povedali so vsem ljudem o Jezusovem nauku o Ljubezni za življenje. Moč Boga je delovala. Jezus je deloval po apostolih. Zato so molili za ozdravljenje in Jezus božji Sin je ljudi ozdravljal.  Z molitvijo so Izganjali hude duhove. Jezusa so sporočili ljudem, da je z nami, da živi, da rešuje…in ljudje so ga sprejeli. Bog je čista, močna Ljubezen in Resnica. Kjer je Bog tam ni mesta za zlo, za laž, za hudiča, ki vse uničuje. Ob Jezusu Satan ne preživi. Jezusa ne prenese navzočnosti Boga, svetega, Resnice, Ljubezni...
Vse to je Jezus delal po apostolih-svojih učencih, ki jih je poslal oznanjat resnico življenja – Boga – Božjo ljubezen – nebesa…  Učencem je uspelo, ker je večino delal Jezus. LJUDJE so sprejeli Jezusa Odrešenika. Sprejeli so božji blagoslov in varstvo in smisel življenja. Ljudje so zelo veliko dobili s tem sprejetjem.  Prvi in odločilni božji dar človeku je mir.  Stanje v človeku, ko se dobro počutim, ko me prevzema veselje in radost, ko sem zadovoljen….. to stanje vsi iščejo in iščemo. In dokler ne najdemo Boga – živega Odrešenika Jezusa ga ne moremo nikjer drugje dobiti.  Pred dnevi je umrl tai. Kralj pop glasbe. Celo življenje nezadovoljen. Pravijo, da ni imel nekaj deset operacij na svojem telesu, ampak nekaj sto. Nikdar zadovoljen s seboj in počel zmešane, grde stvari… Večni iskalec sreče, čeprav je imel milijone dolarjev. Vse je imel in dejansko ničesar, prav ničesar ni imel. Počutil se je zapuščen, grd, osamljen, izgubljen, nezadovoljen.  Bil je iskalec nečesa najvišjega. Škoda da mu ni uspelo najti Boga, ki je smisel življenja, ki daje moč, resnico, mir, zadovoljstvo. 
Jezus nam hoče dati najprej mir, zato na tiho, mirno, nežno prihaja najprej v božični noči. Nič ne grozi, vsiljuje, ropota….ampak prihaja kot popoln mir in izvor miru. Jezus je izvor miru. Pravi mir dobimo, ko smo z Njim. To je v molitvi, ki pomeni, da Ga sprejemamo, da hočemo Njegove darove, vplivanje na naše življenje, reševanje….

Samo tako boste imeli v svojem srcu mir pravi Jezus. Samo takrat, ko bomo združeni z Njim. Mir je takrat v naših srcih, ko je odstranjena vsa navlaka. Tako kot je naše stanovanje lepo ko ga očistimo. Za to so potrebna tudi čistilna sredstva. Najprej je tu spoved, je kakor voda, ki odplahne vso umazanijo. Sveta Maša in z njim povezano Sveto pismo in obhajilo ( kdor ne sme prejemat, lahko prosi Jezusa, da pride vanj vsaj duhovno, se pravi, čeprav ne prejmeš obhajilo, ga pokličeš v svoje srce in se z njim pogovarjaš kot da bi ga res prejel). Branje dnevno Svetega pisma. Post ob sredah in petkih. Molitev vsak dan svetega rožnega venca in to s srcem ( to pomeni z veseljem ga molite, z žarom na vašem obrazu). 
Danes je malo miru v ljudeh, zato ker so malo ali nič z Bogom. To se takoj vidi v človeku, koliko miru, svobode nosi v sebi, koliko dopusti Bogu, da ga neguje, varuje, napolnjuje. Pred nekaj časa sem bil v dopoldanskem času s skupino mladih, ki verujejo, ki poznajo JEZUSA, ga ljubijo in slavijo, ga čutijo in ga tudi drugim sporočajo, oznanjajo. Zelo lepo sem se počutil. V meni je vladal mir, veselje, radost, nebeškost…. Kar ostal bi z njimi. Pri srcu pa me je pričelo stiskati, ko je tekla ura naprej in me je popoldan čakalo srečanje z nekimi uradniki, zraven so bili tudi obrtniki, politiki… in pač ljudje, ki se ukvarjajo z zemeljskimi, materialnimi stvarmi, organizacijo in urejanje, v večini neverni…  Tam je bilo vzdušje zelo moreče in težko. Veliko je vsak hvalil samega sebe, veliko grdega so govorili o drugih, bila je kletev, vsak je pametoval in tam je bil alkohol in predvsem napetost in nemir, bil je v meni nek strah in zelo mi je bilo žal, da sem tam. V srcu in duši hudo. Čeprav sem se z njimi potrudil pogovarjat in jih spraševal o onem in tistem, sem čutil, da se ukvarjajo z nečim kar ni za dolgo, kar propade, kar je samo do smrti ali še manj. Zdeli so se mi kot otroci, ki se igrajo v peskovniku in se igračkajo. Ne delajo nič za dušo, za mir, za srečo… nič pametnega ne delajo in v vsem se samo prepirajo in ta prepir nikomur ne koristi. Razlika med dopoldanskim srečanjem in tem je kar butala iz mene.  Ono nebeško in to moreče, skoraj peklensko, težko, v strahu.   Razlika je bila očitna. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar