Iz 50, 5-9a; Jak 2,
14-18; Mr 8, 27-35
1. Spet so šli na pot, Jezus in učenci. Slednji
so se tega kar navadili: prijetna druščina, jesti jim ni manjkalo, ljudje so
jih največkrat prijazno sprejeli, tu znamenje, tam čudež, privlačne učiteljeve
pripovedi, razgrete debate, prijetno so se greli v slavi občudovanega učitelja,
dobro jim je bilo, kot nikoli prej. Tudi izpit so odlično opravili; poznali so
odgovor: ti si Kristus!
2. Vendar je to le prvi del izpita,
"teorija". Kar jih bo uvajalo v "prakso", sledi.
Gospod jih hoče postaviti na trdna tla, ki se jim zaradi njihove površnosti in
nepotrudljivosti, da bi ga dojeli v namenih njegovega poslanstva, spodmikajo:
- Sin človekov mora veliko trpeti,
to bo njegova pot odreševanja, pot križa, ki se je človek otepa, in tudi Peter
skuša Jezusa odvrniti od te smeri;
- toda to je le pot: po treh dneh bo
vstal – tu se začno odpirati nove, neslutene možnosti in smeri, ki
imajo za skupni imenovalec brezkončnost, ki presega vsa človekova umovanja in
tudi njegovi učenci tega še ne morejo dojemati;
- Gospod neizprosno zatrdi, da je to tudi pot
slehernega človeka: če hoče kdo iti za menoj, naj vzame svoj križ –
ni slišati posebno vabljivo in nemalokrat traja zelo dolgo, preden človek to
možnost začne dojemati;
- pa tudi ta pot ima pred seboj daljnosežen,
predvsem pa zelo konkreten namen: kdor svoje življenje zaradi mene in
evangelija izgubi, ga bo rešil – spet tako potreba trditev, da križ,
trpljenje, preizkušnja, ni namen sam sebi, ampak je le pot, strma in kamnita
sicer, ki pa privede na vrh, v sijaj, v srečo, v veselje, v neminljivost.
3. Lahko bi rekli, da Gospod v zelo strnjenih
besedah predstavi svoj življenjski program, ki je tudi program slehernega
njegovega učenca. In tudi Peter je v svojo izpoved zajel jedro Gospodovega
poslanstva, ki je prišel, da bi dal svoje življenje v odkupnino za
mnoge. Toda kaj hitro jo je s svojim, nedvomno dobronamernim, pa vendar
človeško ozkim načinom razmišljanja osiromašil, na kar ga je Gospod opozoril s
prav krepko besedo:
- kako razločno se vedno znova kaže, da vere ni
mogoče skrčiti v neke zgolj sociološke norme, v okvire neke tradicije, vse to
resnično vero počasi zamori: vera je življenje, je velika noč, je nenehno
odločanje za dobro, kot nas Gospod sam spodbuja: bodite popolni, kakor
je popoln vaš nebeški Oče;
- vera se ne rodi iz del, ampak iz poslušnosti
Besedi, razcveta se pa v delih, ki so sadovi ljubezni in pravičnosti, sadovi
potrpežljivosti in odpuščanja;
- vera se ne more izpeti v
lepih besedah in prijetnih melodijah: zahteva celega človeka, stalno
prizadevanje za dobro, ki ga krepi zaupanje: z vami ostanem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar