NEDELJA SVETEGA PISMA - Jezus napovedan tisoč let pred
rojstvom
Dragi bratje in sestre! Kot
že rečeno, danes obhajamo nedeljo Božje besede. Dobri Bog se nam razodeva po
Svetem pismu, najbolj po Božjem Sinu Jezusu Odrešeniku.
I. Na zidu nekega dvorca v Parizu se nahaja dobra
slika – freska cesarja Napoleona I., ki je umrl leta 1821. Kaj bi rekli, če bi
vam kdo dejal, da je ta slika nastajala več sto, celo 1000 let prej? Neki
slikar naj bi pred 1000 leti potegnil nekoliko umetniških potez na zidu. 100
let za tem bi drugi slikar dodal zopet nekoliko črt. 150 let po tem bi neki
slikar skiciral obraz in potem bi drugi slikarji nadaljevali skozi stoletja in
tako naj bi pred rojstvom cesarja Napoleona nastala na zidu njegova slika. Rekli
boste, to je nemogoče! Res je nemogoče. Sliko so naslikali po njegovi podobi
potem, ko je odrastel.
II. Pa vendar je živel za
zemlji človek, katerega so ljudje naslikali davno pred njegovim rojstvom. To je
naš Gospod Jezus Kristus. Preroki stare zaveze so namreč izdelali natančno
Jezusovo sliko, čeprav ga niso nikoli videli.
Poglejte, kaj piše 1000 let
pred Jezusovim rojstvom o Jezusu prerok in kralj David: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Molitev, ki jo je Jezus
molil na križu! »Prebodli so mi roke in
noge, ... Razdeljujejo si moja oblačila in za mojo suknjo žrebajo« (Ps
22,2.17.19). Predno je Jezus umrl je molil 31 psalm: »Oče, v tvoje roke izročam
svojo dušo.« Napoved Jezusovega vstajenja: »Svojemu
zvestemu ne boš dal videti trohnobe« (Ps 16,10). Natančno opisuje, kar se
je zgodilo na veliki petek na Kalvariji in napoveduje veliko noč.
Prerok Mihej piše 700 let
pred Jezusovim rojstvom, da bo Mesija, Odrešenik rojen v Betlehemu: »In ti,
Betlehem v Judeji … iz tebe bo prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo
Izraela« (Mih 5,1).
Prerok Izaija piše 600 let
pred njegovim rojstvom: »Bil je prištet
med grešnike, nosil pa je grehe številnih in prosil za grešnike« (Iz
53,12). Nosil je naše grehe za nas je
trpel. Spet moramo vzklikniti: O Jezusu piše, kot bi ga s svojimi očmi videl na
Kalvariji!
Prerok Zaharija piše 500 let
pred Jezusovim rojstvom, da bo izdan za »trideset srebrnikov« (kar je naredil
Juda Iškarjot) in še pristavi: »Ozirali
se bodo k meni zaradi tistega, ki so ga prebodli« (Zah
11, 12; 12,10b).
Zanimivo, o vsem tem je Jezus
govoril dvema učencema na poti v Émavs, saj beremo v Svetem pismu: »Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki
ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih« (Lk 24,27). In
jima tako utrdil njuno vero.
I. Zgled. V začetku
prejšnjega stoletja je na Dunaju umrl sloviti govornik Emanuel Veit, ki je bil
rojen in vzgojen v judovski družini. Študiral je medicino, včasih pa je prišel
poslušat tudi predavanja na bogoslovno fakulteto. In tako je nekega dne
profesor Svetega pisma razlagal preroke, ki so pisali o Jezusu Odrešeniku.
Prebral je zgornje odlomke kralja Davida in omenjenih prerokov in zaključil: »Vse
to je izpolnilo do zadnje črke na Jezusu.«
To predavanje se je mladega
Juda močno dotaknilo in mu ni dalo miru. Začel je študirati Sveto pismo in
spoznal, da so se vse prerokbe stare zaveze izpolnile na Jezusu Kristusu, da je
Jezus iz Nazareta napovedani Odrešenik sveta in Božji Sin. Seveda ne brez
molitev je zaprosil za krst, potem pa postal duhovnik in slaven dunajski
govornik.
II. Zgled. Sveto pismo – dolžni smo oznanjati Božjo besedo.
Pridigar Wilhelm Busch pripoveduje, da je 17-letnim fantom, ki so bili ob koncu
druge svetovne vojne poklicani v delovne brigade, vsakemu poklonil majhno Sveto
pismo. Naročil jim je, da ga morajo že prvi dan zvečer položiti na mizo in
brati. »To bo, kot bi padla bomba. Drugi dan bo že vse v redu. Če pa tega ne
boste storili prvi dan, kasneje ne boste več mogli.« Fantje so ga ubogali.
Pravi, da se je njegovemu prijatelju Pavlu zgodilo tole: Naslednje jutro ni
našel Svetega pisma v svoji omarici. Ozrl se je okoli in opazil, da se eden od
fantov smeje. Kmalu so se tudi drugi začeli smejati. »Ste vi ukradli moje Sveto
pismo?« jih je vprašal. »Kdo ima moje Sveto pismo?« »Pri upravniku je!«
Pavel je vedel, da se bodo začele težave. Zvečer si je po
koncu dela poiskal miren kraj in molil: »Jezus, čisto sam sem, sedemnajst let
mi je, prosim te, ne zapusti me! Pomagaj mi, da te bom mogel priznati pred
drugimi.«
Nato je šel v upravnikovo pisarno in potrkal na vrata.
Upravnik je sedel za pisalno mizo, na kateri je ležalo Pavlovo Sveto pismo.
»Kaj bi rad?« »Gospod upravnik, prosim, vrnite mi moje Sveto pismo. To je moja
last.« »Ah!« Vzel je knjigo in jo začel listati. »To je torej tvoje Sveto
pismo! Mar ne veš, da je to zelo nevarna knjiga?« »Vem, gospod upravnik, Sveto
pismo je nevarno tudi, če je zaklenjeno v omarici. Tudi takrat izziva nemir.«
Bilo je, kakor da bi eksplodirala bomba. Upravnik se je zravnal na stolu.
»Usedi se!« je dejal Pavlu. Začel je govoriti: »Tudi jaz sem bil nekdaj veren.«
»In potem ste odpadli od vere?« ga je vprašal Pavel.
Sledil je iskren pogovor, v
katerem je mož pri štiridesetih dejal 17-letnemu fantu: »V bistvu sem zelo
nesrečen. Toda nazaj ne morem. Mnogim stvarem bi se moral odreči.« Fant mu je
odgovoril: »Ubogi upravnik, toda Jezus je vreden vsakega odrekanja!«
Upravnik ga je odpustil s
temi besedami: »Ti si srečen človek!« »Seveda, gospod upravnik!« je zatrdil
Pavel. Nihče v taborišču mu od takrat ni rekel niti besede. Apostol Pavel
kliče: »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal« 1 Kor 9,16b). (W. Busch, Jezus
naša usoda, 1994)
