2. nedelja po Božiču

I. Evangelij današnje nedelje se začne s slovesnimi besedami: »V začetku je bila beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« In potem nadaljuje: »In Beseda je meso postala in se naselila med nami« (Jn 1,14). Neverjetna pomembnost Janezovega evangelija je v tem, da Jezusa predstavi, ki je hkrati Bog in človek, oboje v isti osebi. Prav te besede vsak dan ponavljamo v molitvi angel Gospodov: »In Beseda je meso postala in med nami prebivala.« Druga Božja oseba je Beseda, ki je postala meso v telesu Device Marije in ona je Božjega Sina rodila v Betlehemu. To je edinstvenost naše sv. vere: Bog je postal človek, da bi nas odrešil greha in večne smrti. Kot pravi pesem hvalnica: Nebo zapušča večni Bog, da pojde v smrt za greh otrok. 

II. Evangelij nadaljuje: »Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.« Bog je Življenje, je začetnik življenja, po njem, po Božji besedi, po drugi Božji osebi je Bog ustvaril svet.  Kako modro je vse ustvarjeno! Človek samo strmi, ko malo opazuje npr. samo živalstvo. Glejte, kako so na mraz odporne živali, npr. race, ki plavajo v ledeno mrzli vodi, jim voda nikoli ne pride do kože. Severni medved zavoha tjulnja na 30 km, kožo ima čisto črno, da vpija čim več sončnih žarkov, ki prodirajo skozi neobarvano in votlo dlako, ki je videti bela. Ledeno mrzla voda mu ne more priti do kože. Šest mesecev je lahko brez hrane, ko medvedka v snežnem brlogu doji mladiče. Čudež nad čudeži! Ali npr. planinski orel vidi zajca na dva kilometra, ko pa prileti do njega, se mu očesne leče v trenutku spremenijo, da ga vidi od blizu. Mi bi potrebovali zelo dober daljnogled, da bi videli zajca na tako razdaljo.

III. »Življenje je bilo luč ljudi«, pravi naprej evangelij. Svetloba je prva beseda, ki jo Bog izgovori v Svetem pismu. »Bog je rekel: 'Bodi svetloba!' In nastala je svetloba« (1 Mz 1,3). V rojstvu Jezusa Kristusa je prišla na svet resnična Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. A že takrat se je dogajalo, da svet ni spoznal Luči, ki ga je ustvarila, in je ni sprejel. Svet ni sprejel Luči. Kakor je ne sprejema danes. Oči, ki luč vidijo, so velik dar, še večji dar pa je luč sama. Če bi nam bilo rečeno, da se moramo odpovedati enemu od telesnih organov, pa bi morali sami izbirati, kateremu – kdo bi se odločil, da bi dal oči? Kdo bi hotel živeti brez luči?
Še mnogo bolj kot naše oči pa je ustvarjen za luč naš duh. To je lepo povedal tudi naš veliki slovenski pesnik Župančič: »Odgovori, Ciciban, kaj je naša zadnja luč? Naša zadnja luč je duh: Vse je mračno, duh nam seva, k Bogu pota razodeva.« Ponovi! Amen. (F. Cerar, evangelij na prepihu, 1986)

Zgled. Med drugo svetovno vojno so hitlerjanci nekje zaklenili skupino ljudi v teman prostor in jih tam pustili umreti. Ko so prostor odprli, so bili začudeni, ker so našli vse mrliče ležati na kupu. Kmalu so ugotovili, zakaj. Samo s tega mesta je bilo mogoče ujeti z očmi ozek pramen svetlobe, ki je prihajal v jamo skozi špranjo na stropu. Kaznjenci so lačni in žejni tiščali tjakaj, da bi jim pogled ujel vsaj žarek svetlobe. Ta jim je namreč pomenil edini žarek upanja.