1. postna nedelja

JEZUSOVE IN NAŠE SKUŠNJAVE

Evangelij prve postne nedelje govori o Jezusovih skušnjavah v puščavi. Nekaterim je bilo najbrž nenavadno slišati, da se je Jezus, ki je bil brez greha, vendarle dal krstiti. Še bolj nenavadno pa se nam zdi, da je bil Jezus celo skušan in da se je torej soočal z močjo Satana in njegovega zla. 

Oba dogodka pa sta bila v Jezusovem življenju povezana, kakor sta povezana tudi v življenju vsakega kristjana. Krst je za Jezusa pomenil dejanje povezanosti z Očetom; dejanje pokorščine njegovi volji, njegovemu poslanstvu. Skušnjava pa je pomenila ponujeno možnost, da bi se uresničil čisto po svoje. Pravzaprav je bil Jezus vse življenje in ne zgolj v puščavi soočen s takšno možnostjo: npr. ko so ga hoteli odvrniti od izpolnjevanja Očetovega odrešenjskega načrta ali množice ali veliki duhovniki in poglavarji ali celo njegov apostol Peter. Jezus je ostal vedno zvest Očetovemu poslanstvu in je to poslanstvo tudi jasno obrazložil, nasprotujoč različnim pojmovanjem časa.

Prizor Jezusove preizkušnje v puščavi pa lahko povežemo še s skušnjavami izraelskega ljudstva v puščavi, o katerih govori zgodovina stare zaveze.

Tolikokrat so godrnjali in se upirali Bogu. Niso zaupali vanj. Skrbelo jih je le za hrano in pijačo.
Pri Masi in Meribi zahtevajo od Boga čudežev. Ker pa jih ne uboga, zgubijo vero v njegovo naklonjenost.

Še pred samim vstopom v obljubljeno deželo se zberejo okrog zlatega teleta, izvoljenega malika.
Pozabiti na edinega Boga, postaviti sebe ali kakšen malik na njegovo mesto - to so bile skušnjave skozi vso zgodovino: od prvega Adama naprej. Jezus - drugi Adam, začetnik novega božjega ljudstva, obvlada skušnjave v puščavi in tako postane zgled kristjanom za vse čase. Po opisu v Matejevem evangeliju skuša hudobni duh porušiti Jezusovo trdnost. Jezusa skuša odvrniti od Očetove volje. Skuša ga speljati na pot, ki ne bo pot trpečega zveličarja; ponižanega in zavrženega. Razgrinja mu obzorje uspeha, slave in moči. Jezus ga odločno zavrne, kajti nekega dne bo vse, kar mu satan sedaj predlaga, uresničil na drugačen način:  Pomnožil bo kruh. Ne sicer iz kamenja, pač pa iz skromnega daru, ki mu ga bo ponudil deček. Nasitil bo množico in s tem poučil učence, da je pravi čudež le v sožitju in sodelovanju človeka z Bogom.

Prišel bo tudi za Jezusa dan povišanja. Ne bo se sicer dvignil nad tempelj, marveč na križ. To bo njegovo povišanje in ne bo sestopil, tudi ko bodo ljudje zahtevali, naj sestopi. Svojo veličino bo pokazal prav s tem, da bo ostal povišan na odrešujočem križu. Nekaj časa pred tem bomo Jezusa našli tudi na kolenih. Ne sicer pred satanom, marveč pred apostoli, da bi jim umil noge. S tem dejanjem bo pokazal merilo prave veličine med ljudmi. Veličina človeka je v služenju in ne v vladanju.

"Gospoda, svojega Boga, moli in samo njemu služi." Aktualnost evangeljskega sporočila je v tem, da poseže v naše življenje v Kristusa krščenih kristjanov: postali smo sicer božji otroci po krstu, vendar se tudi mi nenehno soočamo z možnostjo upora, odklona ali zavračanja življenja po Očetovi volji.    V gonu po zadovoljitvi svoje lakote je človek vedno znova v skušnjavi, da "zavoljo ljubega kruhka", kot rečemo, izda vse višje vrednote. Ali pa se v izživljanju istega gona vdaja nezmernosti, potrošništvu in požrešnosti. Izmišlja si nove in nove potrebe ter zaslepljeno in brezčutno pozablja na lačnega brata. Postaja žrtev svoje strasti.

Gon po absolutni neodvisnosti in neomejeni svobodi človeka spet, v kolikor se mu vda, pripelje v drugačen geto prekletstva. Vsakdo nosi v sebi moč zapeljivosti zla. Zavest o tem nas mora storiti pozorne in ponižne.

Biti skušan in preizkušan ni nekaj nenavadnega, saj nosimo v sebi, kot pravi pisatelj Jakobovega pisma, "lastno poželenje, ki vleče in vabi". Vendar: "Blagor človeku, ki vzdrži v skušnjavi, zakaj preskušen bo prejel krono življenja" (Jak 1,12).

Skušnjave so del našega krščanskega bivanja. Ni nujno, da gledamo v njih posebne zasede hudobnega duha. Saj pomenijo za nas nenehno preiskušanost trdne usmerjenosti na naši poti za Gospodom; preiskušanost, koliko smo zvesti krstni obljubi, ko smo se odpovedali hudemu duhu in njegovim delom. "Gospoda, svojega Boga, moli in samo njemu služi!"

"V naših srcih je dovolj prostora le za eno polno vdanost in zvesti smo lahko le enemu Gospodu" (D. Bonhoeffer).