II.
Večja verjetnost je, da bo Bog poklical v duhovni poklic iz tiste družine, kjer
je več otrok. Motijo se tisti starši, ki mislijo, da bodo izgubili sina, če se
bo odločil za duhovništvo. Duhovnik ostane s svojimi starši najbolj povezan. In
ko bodo njegovi starši že mrtvi, bo pri vsaki sv. maši molil: »Gospod, spomni
se moje mame, ki si jo s tega sveta poklical, Gospod, spomni se mojega očeta …«
III. V predmestju nemškega
mesta Münster je imel gostilno zelo veren katoličan. V njegovi gostilni
se ni smelo preklinjati ali se nespodobno pogovarjati, zato so ljudje radi
prihajali v to gostilno. Gostilničar Branimir pa je imel čudno navado, da je,
kolikor je bilo mogoče, držal levo roko v žepu. To je opazila njegova mala
hčerka in ga enkrat radovedno vprašala: »Oči, zakaj vedno držiš roko v žepu?«
»Hčerka moja, mi imamo občutljivo delo,« je odgovoril oče. »Jaz se bojim, da bi se ljudje napili, da bi preklinjali in se zmerjali. A najbolj me je strah, da bi moji otroci videli ali slišali kakšno hudobijo. Zato vedno molim k blaženi Devici Mariji, da vas ona čuva.« In gostilničar je pokazal roko, ki je bila ovita z rožnim vencem.
»Hčerka moja, mi imamo občutljivo delo,« je odgovoril oče. »Jaz se bojim, da bi se ljudje napili, da bi preklinjali in se zmerjali. A najbolj me je strah, da bi moji otroci videli ali slišali kakšno hudobijo. Zato vedno molim k blaženi Devici Mariji, da vas ona čuva.« In gostilničar je pokazal roko, ki je bila ovita z rožnim vencem.
IV. Bog je uslišal molitev pobožnega gostilničarja: njegov sin je
postal duhovnik in ena hči redovnica. (P.
Ljubičić, Primjeri, VI. del, 2013) Danes ves svet zgleda kot ena sama
gostilna, kjer se ne ve, kdo pije in kdo plača. Apostol Janez pravi, »da ves
svet tiči v zlu« (1 Jan 5, 19). Danes je velika umetnost vzgojiti otroke v
iskreni veri. Brez molitve je to nemogoče. Zato pravi SP: »Treba je vedno
moliti in se ne naveličati« in »prosite Gospoda žetve, da pošlje delavcev na
svojo žetev«. Sklenimo, da bom vsak dan izmolili en očenaš za nove duhovne
poklice. Amen.
Primer.
VČASIH KLIČE BOG TAM, KJER BI MI NAJMAN PRIČAKOVALI. Poljski škof je
pripovedoval, kako je v dobi prejšnjega ruskega sistema, prišel k njemu
nepoznan mladenič star 17 let. Ko se mu je predstavil, mu je tako dejal:
»Prišel sem, da bi vstopil v semenišče, rad bi postal duhovnik!« Škof mu je
dejal, naj se javi ravnatelju semenišča s krstnim listom. A na škofovo
presenečenje, mu je dejal: »Jaz nisem krščen.« Škof nato: »Pa kako si izbral
duhovniški poklic?« Fant je škofu
povedal, kaj je doživel. Starši so bili brez vere. Oče je bil višji partijski
uslužbenec. Vzgajali so ga brez vere v sovraštvu do Cerkve, kot sovražnici
naroda. Nekega dne pa je iz radovednosti le šel v cerkev in kar naenkrat v sebi
slišal jasne besede: »Jaz živim in ti
boš moj duhovnik! In potem je dodal: »Takoj
sem veroval. Verujem v Boga, čeprav
nisem ničesar slišal o veri. Enostavno vem, da Bog je, in da ga moram ubogati
in sprejeti njegov klic.« Škof je bil tako iznenaden, kot da bi sanjal.
Fanta je vprašal, kdaj bo naredil maturo. Ta: »Čez kakšen mesec.« Potem mu je
dejal: »Dobro, do takrat se še lahko premisliš.« Fant pa: »Nimam kaj premišljati, Bogu ne morem reči NE!« Škof ga je poslal k
ravnatelju semenišča. Ta ga je dolgo v vsem spraševal. Končno je škofu
sporočil: »Fant ne laže.« ----Oba s škofom sta bila zamišljena. Bala sta se, da bi bil poslan od partije z
namenom rušiti Cerkev iz znotraj. V zgodovini so znani primeri »termitskih«
poklicev. Potem se je fant spet javil in prinesel maturitetno spričevalo.
Ni se premislil. Želel je, da bi ga takoj krstili. Ker so mu povedali, da je
potrebna priprava, je mislil, da na njega pritiskajo, da bi spremenil
odločitev. Dejal jim je: »Razumete me,
višja sila me priganja.« Po temeljiti pripravi, je sprejel sv. krst, birmo
in bil sprejet v semenišče. Doštudiral
je teologijo in postal duhovnik. Danes deluje na Poljskem in je eden od
najboljših duhovnikov. (P. Ljubičić, Primeri …, II.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar