Kdo pozna Boga? Težko vprašanje, na katerega nam nihče ne more dati zadovoljiv odgovor. Bog je skrivnost in bo v času našega zemeljskega življenja ostal skrivnost. Res se moramo truditi, da bi ga spoznali, a to ni niti najpomembnejše. Bolj važno je, da odkrijemo, kako Bog posega v naše življenje in kako na vsakem koraku čutimo njegovo ljubezen. Bog je ljubezen in naš odgovor na njegovo ljubezen je, da Boga vzljubimo z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem. Boga pozna, kdor odkriva njegovo voljo in jo vsak dan izpolni.
Kaj pomeni sprejeti in živeti po Božjih zapovedih? To pomeni, da nas je Bog sprejel in nas posvetil, da lahko hodimo skozi življenje kot ponosni in pokončni kristjani. V Drugi Mojzesovi knjigi (34,4-6.8-9) Mojzes ugotavlja, da je ljudstvo trdovratno, zato prosi Boga, ki je dober in milostljiv, da hodi sredi med njimi, jim odpusti in jih vzame za svojo lastnino. Kdor najde milost v Božjih očeh, je našel pravi izvir za zadovoljno in srečno življenje.
Tudi apostol Pavel nas v 2. pismu Korinčanom (13,11-13) spodbuja, naj se veselimo, spodbujamo drug
drugega, naj bomo čim bolj enotni v mislih in živimo v miru. Le tako bo Bog
ljubezni in miru z nami. Smemo se veseliti, ker je naš Bog z nami. Bog je
ljubeč in milostljiv, samo človek ga mora sprejeti in se spreobrniti. Bog je
namreč blizu vsem, ki so preprostega in čistega srca. Prvi kristjani so se
pozdravljali s »svetim poljubom« in izpovedjo: »Milost našega Gospoda Jezusa
Kristusa, ljubezen Boga Očeta in občestvo Svetega Duha«. S to isto vero v
troedinega Boga se kristjani še danes pozdravljamo na začetku evharistične
daritve. V takšnem pozdravu izražamo vero v občestvo življenja ljubezni, ki je
Bog, v katerega se tudi sami vračamo po svetem krstu in drugih zakramentih.
V evangeliju po Janezu (3,16-18) Jezus spregovori Nikodemu o Božji ljubezni.
Kako se je pokazala Božja ljubezen? »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega
edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel
večno življenje.« In kakšen bo naš odgovor? To ljubezen je treba širiti naprej.
Sv. Avguštin je v svojem tuhtanju o Sveti Trojici izrekel zanimivo vodilo:
»Vidiš Trojico, če vidiš ljubezen.« Da, ljubezen naj bi bila tista »sled«, po
kateri naj bi se bližali Izviru. Potem ko se je Bog ljubezni vtkal v svet in
zgodovino, da bi nas osvobodil sebičnosti, greha in smrti, človek lahko sprejme
ta izziv in v njegovi luči končno osmisli sebe, družino, družbo in druge oblike
ustvarjalnega sožitja; na povsem enkraten način pa tudi Cerkev. »V spoznanju
tvojega bitja, večni Bog, bom spoznala svoje bitje,« je dejala sv. Katarina
Sienska. Kakšen je Bog mojega življenja? Skrivnost razodetega Boga ljubezni,
občestva Očeta, Sina in Duha osvetljuje, osmišlja in hrani človeka, posebej znotraj
občestva Cerkve. Poleg vseh struktur hierarhičnosti, norm in konkretnih
ureditev je Cerkev podoba, »ikona Svete Trojice«, ker v njej utripa isto Božje
življenje. V smislu Pavlovega priporočila Korinčanom, ki jih je pozdravil s
svetim poljubom in dejal: »Bodite istih misli, živite v miru in Bog ljubezni in
miru bo z vami« (2
Kor 13,11).
Ni komentarjev:
Objavite komentar