Vsi sveti

Vice – osvobajanje, očiščevanje duše, ki želi k svojemu Stvarniku v nebeško srečo.

Če odmislimo dokaz, ki ga ponujata Sveto pismo in izročilo, nas že sam razum pripelje k sklepu in celo k zahtevi, da obstaja neko vmesno stanje med  nebesi in peklom. Ker namreč „v nebesa ne sme vstopiti nič omadeževanega, zlega, slabega, lažnega…” to pomeni, da duša, ki odide iz tega življenja z malim grehom, ne more priti v nebesa.

Prav tako pa ne bi bilo pravično, da bi prišla v večni pekel, saj takšna kazen ne bi nikakor bila pravična za malo zlo, ki ga je človek storil. Zelo veliko ljudi umre z malimi grehi. Ne zaslužijo, da bi kar takoj vstopili v nebesa, pravično pa tudi ni, da bi bili obsojeni na večno, grozno trpljenje v peklu.

Zato po razlagi Svetega Pisma in našega Odrešenika Jezusa, obstaja še neko drugo stanje, kjer je kazen primerna krivdi. To najprej zahteva že naš razum. Takšno stanje so vice, kjer se duše očiščujejo od zla, sovraštva in vsega greha in so na ta način postavljene v stanje, ki jim omogoča vstop v vzvišeno prisotnost njihovega Stvarnika v čudovitost nebes.

Smrt uniči človeku, ki je umrl samo telo, duša pa ostane nedotaknjena. Duša je naše bistvo. V dušah živimo, čutimo ljubezen, sprejetost, toplino, srečo… ali pa hudo. Z dušo spoznavam, sprejemam, verujem, čutim, poznam… Boga, ki me je ustvaril in me podaril. Naše duše so večne in neumrljive in nam ljudem od Boga zaupane, da se jih zavedamo, da jih negujemo, čuvamo čiste, ne okužene z zlom in grehom.

Ob smrti, pogrebu, lahko za svojega bližnjega, nap. očeta, mamo, ženo, moža, sina, hčer, dedka, babico… naredim še več, kot sem mu pomagal in ga imel rad, ko je imel še telo. Namesto z nekoristnimi solzami in žalostjo, lahko z veliko bolj učinkovitimi sredstvi kot so iskrena molitev, naročilo sv. maše, dobra dela iz ljubezni, pristop k sv. spovedi in vse drugo duhovno. S tem lahko pomagam dragemu umrlemu, ki sedaj živi samo z dušo in ne more več verovati, ker je s smrtjo vstopil v spoznanje večne in največje resnice, da Bog zanesljivo obstaja in živi. Pokojni zdaj točno ve, da Bog je, zato ne more več verovati v Njega kot to lahko še mi živeči v telesu. Umrli ne more narediti nobenega dobrega dela več. Sedaj ne more več povečati svoje ljubezni ne do ljudi in ne do Boga. Pomagamo mu-ji lahko mi.

Zanimivo je to, da Bog včasih daje duši umrlega možnost, da nekako opozori s kakšnim znamenjem svoje še živeče bližnje, da bi mu pomagali na poti v nebeško srečo. Spomnim se nešteto primerov, ko so ljudje povedali, kako je ravno v trenutku smrti v stanovanju nekaj nepojasnjenega zaropotalo. Moj dedek je doživel, ko mu je ponoči v bolnišnici umrl sin, kako je nekaj potrkalo na vrata in je šel 2 krat odpirat, pa ni bilo nikogar Tretjič pa je stal pri vratih in jih odprl takoj, ko je potrkalo in ni bilo nikogar. Zjutraj sporočijo iz bolnice, da je natanko in točno ob tisti uri, ko je bilo to trkanje, umrl sin.

Duša tvoje ljubljene osebe še živi. On-ona sedaj še bolj živi kot prej, ker ga ne motijo zemeljske ovire in nepomembnosti. Sedaj je še bolj skoncentriran-a na tebe, ki si še v telesu in te prosi, da bi naredil namesto njega-nje kaj duhovnega, večnega, odločilnega, bistvenega za združenje z večnim Bogom. Zavedajmo se dejstva, da bomo vse materialno pustili tukaj. 

Duša Ti bo neskončno hvaležna, če se boš za njo povezal-a, združil z Bogom, sprejemal-a božje darove, če boš iskreno in z vero šel k sv. maši in prejel Sveto obhajilo-Sveto Jezusovo rešilno Telo za nebesa! In šel-a na grob duše in prosil božjega očiščenja, odpuščanja njenih grehov in vsega slabega.

V nebesih je prostor samo za duše brez greha, brez sovraštva, zla… samo z ljubeznijo. Zelo težko je biti brez greha. Ko se trudimo biti brez greha v mislih, besedah in dejanjih, takrat spoznamo, kako duša trpi v vicah, ki bi se rada rešila, očistila, osvobodila… vsega greha.