SODNIK BO SODIL PO DELIH USMILJENJA, Mt 25, 31-46
V Očenašu molimo: Pridi k
nam tvoje kraljestvo. V hvalospevu je to kraljestvo še obširneje razloženo:
večno in vesoljno kraljestvo: kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo
svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni.
V raznih soočanjih smo že
poslušali obljube tistih, ki se potegujejo za sedež v parlamentu in kakšno kraljestvo-blaginjo bodo omogočili
državljanom. Skoraj nikoli pa ne slišimo o drugi dimenziji današnjega
evangelija, da bo treba dati tudi odgovor o svojem kraljevanju, ker Jezus je
kralj in hkrati sodnik. Tolažilna je misel: Brezpravnim bo pomagano do pravice,
krivično obsojeni in obrekovani bodo rešeni. Kdor ima prav, bo tudi deležen
pravice. Pravičnost bo ponovno vzpostavljena.
Bog ravna z nami tako,
kakor smo mi ravnali z ljudmi. To velja za izkoriščevalca, trgovca s sužnji in
vojskovodja prav tako, kakor za ledenega šefa podjetja in neprijaznega starša.
Boga, Jezusa se nam ni
treba bati: strogega sodnika se boji samo tisti, ki ima maslo na glavi. In celo
ta še lahko upa, kajti merilo, s katerim bo merjen, je čisto preprosto: »Kar
koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«
Jezus-Kralj je že v preroških
napovedih označen kot Knez miru, ki je na križu premagal najhujše zlo, greh in
smrt, ki človeku zagotavlja največjo možno dobrino - življenje v izobilju,
življenje, ki ne pozna bolečine, ne smrti, ne konca.
S priljubljeno prispodobo
o pastirju in čredi po preroku Bog dopoveduje, da njegovo kraljestvo ni
tiranija, ampak pozorna skrb za vse ljudi: skrbel bom za svoje ovce, rešil jih
iz krajev, kamor so se razkropile temnega dne.
Leta 1989 je močan potres
porušil številne stavbe v Armeniji, umrlo je trideset tisoč ljudi. Sredi tega
opustošenja in zmede je neki oče pustil ženo v zavetju varnega doma in odhitel
v šolo, kjer naj bi bil njegov sin. Toda poslopje šole je bilo sploščeno kot
palačinka. Po začetnem šoku se je spomnil obljube, ki jo je dal sinu: Ni važno,
kaj se zgodi, vedno te bom prišel iskat.
Ko je pogledal na
kup ruševin, ki so bile nekoč šola, se je zdel vsak trud brezupen, a obljuba,
ki jo je dal sinu, mu ni dala miru. Spomnil se je, da naj bi bila sinova
učilnica v desnem kotu stavbe. Stekel je tja in začel kopati po ruševinah. Vsi
so mu govorili, da je njegov trud brez pomena in da se izpostavlja nevarnosti,
a on je kopal in kopal in v osemintrideseti uri kopanja je odstranil kamnit
blok ter zaslišal sinov glas. Tudi on je zaklical njegovo ime in nazaj zaslišal
glas: Oče! Tu sem! Sošolcem sem rekel, naj ne skrbijo. Dejal sem jim: če si
živ, me boš prišel rešit. In ko boš rešil mene, bodo rešeni tudi oni. Saj si mi
obljubil: Ni važno, kaj se zgodi, vedno te bom prišel iskat! In res si prišel,
oči!«
Po apostolovih besedah
Kristus mora kraljevati, dokler iz stvarstva ne odstrani slehernega zla –
zadnje zlo je smrt – to je njegovo poslanstvo. Potem vabilo poslednjega dne
tistim, ki v življenju niso bili gluhi za njegove besede: pridite,
blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo. Prav to, resnica, pravičnost
in pravica, dobrota in zvestoba, ljubezen in mir so tiste razsežnosti
Gospodovega kraljestva, zaradi katerega nam je privlačno in si ga želimo
izprositi. Kako čudovito so to naredili naši daljni predniki. Ko niti še niso
poznali izraza kraljestvo, so namesto tega pojma v svojem prevodu Gospodove
molitve prosili: pridi bogastvu tvoje. Mar ni to prav neponovljivo lepo
povzeta prošnja: pridi k nam bogastvo božje pravičnosti, bogastvo božje
dobrote, bogastvo božjega usmiljenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar