5. postna - tiha nedelja

Jer 31, 31-34; Heb 5, 7-9; Jn 12, 20-33

1. Mnogi Judje, razpršeni po prostranem cesarstvu, so prišli na romanje v Jeruzalem. Do njih pride glas o besedi in dejanjih Nazarečana, radi bi se srečali z njim. Njihova prošnja Filipu Gospod, radi bi videli Jezusa, je Odrešeniku izhodišče, da spregovori o svojem odrešenjskem poslanstvu, ki nedvoumno vodi preko daritve na križu do vstajenja. Prav to dvoje, daritev na križu in vstajenje, je temelj nove in večne zaveze, ki jo je Bog napovedal po Jeremiju: jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo, tiste zaveze, ki je ne bo mogla razdreti nikakršna človeška hudobija. Po tej daritvi, ki se ne konča s smrtjo, ampak prehaja preko vstajenja v poveličanje, je Kristus postal, kot pravi Pavel, za vse izvir večnega odrešenja. 

2. Kot odgovor na Filipovo opozorilo, da se tudi Judje iz oddaljenih krajev zanimajo zanj, Jezus pojasnjuje nekatere ključne točke svojega odrešenjskega poslanstva in s tem tudi poti slehernega človeka:
- prišla je ura, ga slišimo, tista ura, tisti trenutek, v katerem je strnjeno bistvo njegovega poslanstva, saj je, kot je sam zatrdil, prišel, da bi dal svoje življenje v odkupnino za vse – v Kani v začetku delovanja je omenil, da njegova ura še ni prišla, zdaj se delo odrešenja bliža vrhuncu: zavoljo tega sem vendar prišel v to uro – to je ura sprave, ko se slehernemu človeku spet odpira možnost, da vedno znova iz slabosti in omahljivosti najde pot k Bogu ter sproščeno zadiha;
- ta ura ne označuje le Gospodove daritve na križu, je tudi čas, da se poveliča Sin človekov: sam je večkrat poudaril neločljivo povezanost dveh ključnih momentov, trpljenja in vstajenja: Sin človekov mora veliko trpeti, toda tretji dan bo vstal, ni prišel zaradi trpljenja - naša vera ni poveličevanje trpljenja - ampak da bi s trpljenjem vsem zagotovil življenje v izobilju, neminljivost pri Bogu, kot je povzel Pavel: tiste, ki jih je opravičil, je tudi poveličal, in njegovo vstajenje, poveličanje, je predhodnica našega vstajenja, našega poveličanja;
- njegova pot skozi trpljenje v poveličanje je tudi naša pot: kdor meni služi, naj hodi za menoj in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik – nihče se ne more izogniti tej poti preskušenj, trpljenja, dozorevanja, klesanja osebe, različice na  poti so le v različnih oblikah križa, vse različice pa vodijo k vstajenju, življenju. 

3. Gospodova daritev ni le smrt na križu, je tudi vstajenje, njegova solidarnost s človekom v trpljenju in smrti nosi v sebi kali večnega življenja. Življenje kristjana je umrlo zrno in zreli klas, je prežeto z realizmom vsakdanjosti in optimizmom neminljive prihodnosti, je trda vsakdanjost in svetla  prihodnost.