torek, 27. marec 2018

VELIKONOČNO PISMO

Predragi Prijatelji!
Pred nami je praznik vstajenja božjega Sina in Odrešenika vseh ljudi, Jezusa Kristusa, od smrti. Ob praznovanju vam želim veliko božjega razsvetljenja, žive vere, pomoči, veselja, sreče, božjega blagoslova, ki se nam podarja po naši odprtosti Bogu, k nam pa prihaja po naši veri, molitvi, sprejemanju in slavljenju večnega Boga.

“Točno vem, kje sem zadnjič na svoji mizi odložil ključ - in sedaj ga ni več”. - “Saj to ne more biti res, še enkrat poglej, malo boljše”. Gotovo se tudi vam zgodi kaj takega. V vsakem stanovanju imamo nekatere stvari točno na določenem mestu in vsak se lahko zanese, da jih bo tam tudi našel.
Tudi Marija Magdalena, o kateri govori evangelij, je bila prepričana, da bo našla Jezusa. Videla je, kako je umrl in prepričana je bila, da ga bo našla na pokopališču. Markov evangelij pa nam tudi poroča, da se je zgodilo nekaj drugega: namesto Jezusa je v grobu sedel mož, ki je povedal tisto, česar sploh ni mogoče razumeti. 
Grob je bil prazen in Marija ni vedela, kam so položili Jezusa.
Velikonočno sporočilo je neverjetno: Kdor išče Jezusa med mrtvimi, ta ga išče zaman. Jezus živi. Vstal je iz smrti, ki jo je kot Bog premagal tudi za nas!
Tudi v Jezusovem času je bila ta novica o vstajenju nekaj nenavadnega. Tudi Judje so upali na vstajenje mrtvih, vendar se je vedno dogajalo isto: Kdor je bil mrtev, je mrtev tudi ostal. Za mrtvimi so lahko samo žalovali, se jih spominjali ali pa so jim lahko bili zgled; toda vse to ni pripomoglo, da bi spet živeli. Smrti se ni dalo preprečiti.
Tudi učenca sta v svoji notranjosti že sprejela, da je Jezus sedaj mrtev. Nista si mogla predstavljati, kako bosta živela brez svojega prijatelja. Bila sta prepričana, da je Jezusova zgodovina pri kraju. Ker sta ga imela rada, sta hitro tekla, ker jima ni bilo vseeno, kaj se bo zgodilo z mrtvim Jezusom.
In tudi učenca sta doživela veliko presenečenje. Pri grobu ni bilo kamna. Jezusa nista našla in sta onemela. Nista mogla verjeti, da bi lahko križanje imelo srečni konec. 
Učenca sta upravičeno šla stran od groba, kajti tam nista mogla najti Jezusa. Bog Jezusa ni prepustil smrti, kajti Bog je Bog življenja. Zato Velika noč pomeni: Jezusova zgodovina gre naprej. Smrt ni konec, ampak življenje in nov začetek. Smrt je za nas samo prestop v večno, božje, Jezusovo življenje.

-----
Juan Manuel Cotelo je režiser filma Marijina zemlja, v katerem se hudičev advokat po naročilu "šefice" odpravi raziskat življenja ljudi, ki živijo iz Božje ljubezni. Ustvaril je tudi odmevna filma Poslednji vrh in Footprints. V intervjuju za Aleteio Slovenija nam je razkril delček svojega srca.

V vaših filmih ne nastopajo znana imena, vaša ekipa šteje le nekaj posameznikov, a filmi se lahko postavijo ob bok največjim filmskim produkcijam. V čem je skrivnost, čar, ki privablja množice k ogledu?
Če naši filmi privlačijo, je to zato, ker privlači evangelij. Kako naj bi ljudi ne privlačilo veselo oznanilo, da smo ljubljeni, zaželeni, da nam je odpuščeno – brezpogojno!? To je res veselo oznanilo, čudovito, resnično in zelo učinkovito za tiste, ki ga prenesejo v konkretno življenje. Bilo bi čudno, če ne bi privlačilo.Kar moramo storiti kristjani, je le, da pokažemo lepoto evangelija in ta bo sama po sebi privabljala k ljubezni. Kajti zavedno ali nezavedno vsi hrepenimo po njej.

Kaj ste želeli doseči s filmom Marijina zemlja?
Namen filma je pokazati gledalcem, da imamo razlog za upanje. Nihče ni nikoli sam! V nebesih imamo ljubečega Očeta. Imamo Boga, ki je postal človek, da bi nam služil. Imamo dobro Mater, ki nas spremlja na poti k Očetu. Ni pomembno, če smo zagrešili grozne stvari, Božje usmiljenje nima meja. Celoten film je eno samo povabilo k upanju. Ne podaja teoretičnih lekcij. V njem spregovorijo tisti, ki so v svojem lastnem življenju izkusili resničnost Božje ljubezni. Prej niso verovali. Danes ne le da verujejo, ampak v vsakem trenutku živijo z Bogom.

V filmu ste režiser in igralec. Kako ste združevali obe vlogi?
Lik gospoda Diabla (v španščini pomeni hudič, op. a.) predstavlja del moje biografije. Nekoč sem izzval Boga s svojo inteligenco: sprejmem, če razumem. A vzvišena drža preprečuje ljubeč in zaupljiv odnos z njim. V trenutku, ko človek dojame, da ni on merilo za resnico, da je ta bistveno večja od njegove zmožnosti, da bi jo popolnoma razumel, začne živeti iz zaupanja. Popotovanje od vzvišenosti do ponižnosti je prikazana v omenjenem liku.

Kako ste se počutili v njegovi vlogi? Kaj se je skozi zgodbo dogajalo v srcu?
Trudim se, da vse, kar v življenju delam, pusti v meni sled, me spreminja. Ne želim biti le opazovalec in analitik. Želim, da vsak dogodek v mojem življenju prispeva k moji rasti. Tudi film Marijina zemlja je zame stalno odkrivanje konkretnih načinov, kako živeti bolj ljubeče in veselo.

Kakšen je vaš odziv na kritike, da film prepričuje že prepričane in ne posreduje znanstvenih in intelektualnih argumentov, ki bi neverujoče pripeljali k veri?
Ti kritiki bi bili začudeni nad množico ljudi, ki v kino pridejo kot ateisti in odidejo kot verniki. Govorim iz izkušnje: Bog je ob filmu Marijina zemlja obudil veliko spreobrnjenj. In bili bi začudeni nad ljudmi, ki so šli v kino kot “verniki” s trdim srcem brez ljubezni, z glavami, polnimi intelektualnih argumentov v zvezi z vero, a odšli z željo po živi ljubezni.
Ne gre za verujem ali ne verujem, gre za ljubim ali ne ljubim. V zgodovini človeštva se niti ena sama oseba ni zaljubila na podlagi intelektualnih argumentov. Kdor ljubi Boga z razlogi, ga ne bo nikoli spoznal. Bog je ljubezen. Odnos, ki ga ima z nami, je izključno ljubezen. Oče ne pričakuje, da ga bo sin znanstveno preštudiral in argumentiral, šele nato verjel, da obstaja. Pričakuje vzajemno ljubezen in to, da sin njegovo ljubezen sprejme.
Bog je naš Oče in mi smo njegovi otroci. Kdor ga iskreno išče, mora biti kot dojenček, ki ljubezen preprosto sprejme in se o njej ne sprašuje. Intelektualna vzvišenost je za ljubezen zavora. Nikogar ne želim prepričevati, naj ljubi. K ljubezni vabim s povabilom, ki prihaja od Kristusa: namenjeno je vsem, kajti Kristus služi vsem, brez izjeme.

Le kaj o filmu mislita naša mati Marija in naš Gospod? Sta vam med snemanjem dajala nasvete ali pustila popolno svobodo?
Bog nam je podaril neizmeren dar, ki se ga včasih bojimo: svobodo. Vesel je, ko vidi, da delujemo svobodno. Veseli se naših odločitev in načrtov. Edino, kar nas prosi, je, da delujemo v skladu z ljubeznijo. Če delujemo iz nje, ploska vsemu, kar delamo. S to zavestjo delam in uporabljam svoje talente – njegov dar. Čutim, da On uživa, ko gleda svojega sina pri delu. Prosim ga, da usmerja moje korake in mi pomaga rasti. Je pa žalosten, ko nas vidi polne strahu, neodločne, navezane na mnenje drugih o nas in če želimo ugajati ljudem, ne iščemo pa Njega.


Filmsko uspešnico, ki podira rekorde gledanosti po vsem svetu, si lahko ogledamo tudi pri nas:
- kino Ptuj: sreda, 28. marec, ob 18.00
- Maribox (Kolosej, Maribor): sreda, 28. marec, ob 19.00 (razpored za naprej bo objavljen v sredo na strani www.maribox.si)

Ni komentarjev:

Objavite komentar