Izraelci so se izoblikovali v narod sredi puščave. Po puščavi so romali iz dežele sužnosti proti obljubljeni deželi. Na marsikatero težavo so naleteli. Z njihovega gledišča je bilo najhuje, če jim je začelo zmanjkovati vode. Mojzes pa je vedel, da je bilo še hujše, ko jim je začelo zmanjkovati vere, zaupanja v božje varstvo, žive vode o kateri govori evangelij.
Potovanje Izraelcev v obljubljeno deželo primerjamo našemu potovanju proti nebeški domovini. Tudi to potovanje ne gre brez napora in najhujše je, če ti zmanjka milosti. To je žive vode, ki jo kristjan sredi izsušene puščave sodobnega sveta najbolj potrebuje.
Judje so ne glede na okoliščine zahtevali vodo. Sredi puščave na begu v svobodo jih ni brigal Bog, njemu niso zaupali. Ni jih brigala svoboda, ne obljubljena dežela, ampak voda, hrana in zabava. Zato, ker niso videli dalj od svojega telesa ni čudno, da so vsi ti pomrli v puščavi.
Naša resnična in največja žeja je žeja po Bogu. Zato nas tudi nobena zemeljska stvar ne more dokončno potešiti. Samarijanka je mislila, da ima vodo, vendar jo tista voda, ki jo je imela ni mogla odžejati, kakor je ni moglo potešiti njenih sedem mož.
Večja kot je stiska in trpljenje, večje je hrepenenje po rešitvi. Ne moremo pa rešiti svojih problemov tako, da bi praznino, ki se v nas pojavlja zapolnili z zemeljskimi stvarmi. Puščava nas osvobaja materialnih stvari, da bi bili čisti in odprti za božje delovanje. Nikoli tako ne zahrepenimo po vodi, kot prav sredi puščave, ko gre za naše življenje in nikoli slajše ne pijemo, kot takrat, ko smo postali tako žejni, da nam je ostala še edina želja v življenju in to je voda.
Mojzes je po božjem naročilu peljal Izraelce v puščavo, da bi jim Bog spregovoril na srce, da bi jih vzgojil v narod z zakoni in svojo vero. Vendar ljudem puščava ni bila prijetna, normalno.
Za našo rast pa je potrebna tudi puščava. V našem življenju jo lahko predstavljajo: trpljenje, uboštvo, preizkušnja, napor… Ustvarjeni smo tako, da rastemo in dobivamo moč v naporu. Športnik mora trenirati, da je sposoben doseči dober rezultat. Kristjan se mora premagovati, da ima sebe v oblasti in se lahko upira skušnjavi. Učenec se mora učiti, glasbenik vaditi in še bi lahko naštevali. Otrok, ki ni izkusil nobenega trpljenja, pomanjkanja, ki je vse dobil servirano na krožniku, bo slabič, razvajenček in egoist. Ne bo se znal veseliti božjih darov in svojega zdravja in življenja. Postal bo velik kandidat za droge, ali kaj podobnega.
Tudi Jezus je bil poten in utrujen od dela kot delavec do svojega tridesetega leta, ko je delal v očetovi mizarski delavnici. V današnjem evangeliju pa od potovanja, zato se je opoldne kar usedel k vodnjaku, da bi mu kdo pomagal do vode. Pride Samarijanka, da bi natočila vode. Bog prosi človeka naj mu da piti. On, ki je ustvaril brezmejne oceane potrebuje človekovo pomoč za nekaj požirkov vode. Človekovo pomoč potrebuje, da bi lahko človeku pomagal, da bi mu lahko dal vodo tekočo v večno življenje.
Ljubezen gre preko vseh predsodkov. Govoril je z ženo tujko in Samarijanko, sedemkrat poročeno, kar se ni spodobilo za Jude. To ni bilo prvič, da se je družil z grešniki. Če hočemo koga pridobiti ali spreobrniti glejmo na to kaj bi lahko kdo postal in ne kaj je.
Bog izliva svojo vodo na vse ne samo na tiste, ki jo zaslužijo. Bog je duh in ga je potrebno častiti v duhu in resnici. Bog ni vezan ne na Gerasim v Samariji, ne na Jeruzalem v Izraelu, ne na grški, ne latinski, ne katerikoli drugi jezik, ne na oltar proti ljudstvu, ne na oltar od ljudstva, ne na kvašen ali nekvašen kruh, ne na tako ali drugačno držo pri molitvi… tudi ne na »pravičnike.« Otresimo predsodkov in pristopimo k svojim bližnjim ne glede na njihovo zunanjost. V svoji odprtosti posnemajmo Jezusa.
Lahko se postavimo v vlogo Samarijanke, ki je Jezusu postregla, čeprav so Samarijani Jude prezirali. (Sovraštvo je največkrat obojestransko.) Prišla je po vodo, odnesla je živo vodo. Samarijanka je podoba Cerkve. Kot Samarijanka je tudi Cerkev poganskega ne judovskega rodu, vendar je od Jezusa prejela in še vedno prejema živo vodo.
Postavimo se v vlogo starozaveznih Izraelcev sredi puščave. Kaj mi storimo, ko smo v neizhodni situaciji, brez vode in hrane, ali brez zdravja in sreče…? Ali tudi mi godrnjamo čez Boga zakaj je to storil z nami, ko smo pa njegovo ljudstvo? Kako ga mi kličemo na pomoč?
Kako moremo godrnjati in se pritoževati čez Boga, ki visi pribit na lesu križa. Jezus je pribit na križ, da bi nam dal žive vode v izobilju. Jezus je tista skala po kateri je udaril Mojzes in je pritekla voda. K tej skali po živo vodo se z vero zatekamo tudi mi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar