Sveto Rešnje Telo in Kri

Jezusovo Sveto Rešnje Telo in Kri

Danes hočemo kar najlepše proslaviti za čudoviti zakrament sv. Rešnjega Telesa. Naj bo to zahvala in prošnja. Saj je zahvala največja prošnja, so vedeli naši predniki. Ko bodo blagoslovi zunaj cerkve bomo prosili: Gospod, blagoslovi naša polja in naše delo, naj nam dovolj dežja in sonca, predvsem pa, da pridemo k Njemu, kjer bo vse hudo premagano. 

Kjub toliki Božji ljubezni, je današnji človek kakor pred vrati. Wolfgang Borchet je napisal pretresljivo dramo z naslovom: Pred vrati. Vojni ujetnik, ki je po drugi svetovni vojni dolgo časa ostal v Rusiji, se končno vrne domov. Toda doma stoji povsod pred zaprtimi vrati. Njegova žena živi z drugim: prva zaprta vrata; zaprla mu jih je njegova lastna žena. V njegovo rojstno hišo se je naselila tuja družina: druga zaprta vrata. Z leseno nogo (svojo je izgubil v bitki pri Petrogradu) šepa od hiše do hiše in prosi zaposlitev. Povsod ga zavrnejo: to so zanj tretja, četrta, peta, nešteta zaprta vrata. Zmeraj je zunaj pred vrati. 

A na ena vrata ni potrkal: na Božja vrata. Bog zanj ni več nobena resničnost … To nazorno pokaže avtor drame, ko se v zadnjem prizoru oglasi Božji glas: »Ljudje se med seboj pobijajo, ker so zavrgli moje zapovedi.«  Avtor drame hoče povedati, da je sodobni človek zunaj pred vrati in na robu propada zato, ker mu Bog ni več vrednota, ker več ne posluša njegovega glasu.

Prvi človek je bil izgnan iz raja. Tako se je vse človeštvo znašlo zunaj pred vrati. Toda zmeraj je hrepenelo po izgubljenem raju. Samo Kristus Odrešenik je rekel: »Jaz sem vrata, jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen, in kdor vame veruje, ne bo nikoli žejen.« Z drugo besedo: Brez Kristusa smo zmeraj zunaj pred vrati, brez Kristusa ni kruha življenja. Kdor ne pride k njemu, bo zmeraj lačen, nezadovoljen, in kdor ne veruje vanj, bo zmeraj žejen, nepotešen, nepotolažen. Jezus nas vabi: vstopite k meni, ne ostanite pred vrati. Amen.